Luka je izginil (4)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. junij 2013 / 23:00

Potem pa, kot da so otroci, ki rastejo v trebuhu, drobiž, ki ga zamenjaš na blagajni, se je sin čez noč spomnil, da pa otrok, morda, ni njegov. Dekle je postavil pred vrata, Darja pa je za njo še več mesecev čistila tla, steno za kavčem in pod njim zaradi žvečilnih gumijev. Luka si je našel drugo dekle, ki pa ni zdržalo dolgo, saj v stanovanju ni smelo kaditi. Brez cigaret ji je bilo življenje brez pomena.

»Deklet, ki so prihajala in odhajala, je bilo nič koliko. Sploh ne vem, kje jih je našel! Nekatere so bile tudi enkrat starejše od njega, a to, očitno, ni nikogar motilo. Ko sva ga z ženo spraševala, od česa živi, je odgovarjal, da »trdo dela«. Da naju nima kaj brigati,« povzame besedo Leon.

A človek se s časom – tako sta me prepričevala sogovornika – navadi tudi na vsakodnevne udarce. Zgodilo se je celo, da jima je bilo že kar malo čudno, če kakšen teden policisti niso trkali na vrata, oziroma, če se na pragu ni pojavilo novo dekle, novi prijatelji, ki so tudi njima v bog­vedi katerem imenu grozili.

Nikogar nista imela, da bi jima priskočil na pomoč. Leonova mama je bila, četudi že v letih, na ljubezenskem področju vedno bolj aktivna in je bila srečna, če je bila hči s svojimi problemi daleč stran, Darjina pa je na stara leta spet našla pot do »izgubljenega« sina, ki se je poročil v Makedoniji, ter se je, na vrat, na nos, preselila k njemu. Da bi šla na center za socialno delo? Raje bi umrla, kot si nakopala to sramoto. Prav tako sta se držala bolj zase, nista imela veliko prijateljev, še tisti, s katerimi sta se občasno še družila, so se ju izogibali. Glas o Luku se je nezadržno širil od vasi do vasi, bali so se ga kot samega vraga.»

Upala sva, da ga bo izučila vojaščina, a jo je za las zgrešil. V samostojni Sloveniji pa ni bilo več nobene priložnosti za malo tršo disciplino,« z obžalovanjem dodata.

Z nekaj prijatelji se je vselil v staro, že na pol podrto hišo, v kateri so potem pijančevali, razgrajali in poskušali tudi mamila. Sosedje so se pritoževali, a ni nič pomagalo. Hiša je bila last enega od razgrajačev, iz lastnega »doma« ga pač niso mogli izgnati. Potem pa je nekega jutra zagorelo. Doma ni bilo nikogar, vnele so se saje ali kaj drugega, od že tako ali tako nič vredne hiše je ostalo le pogorišče.

Preselili so se na drug konec vasi, okupirali so barako, ki je svoj čas služila za delovno orodje v bližnjem kamnolomu. Preuredili so ga v kar prijetno bivališče, a kaj, ko njihova nasilna narava ni dolgo časa »spala«. Divje žurke, s katerimi so začinili marsikatero noč, so privabile njim podobne tudi od drugod. Preveč popite pijače, morda še kaj drugega, je nekoga med njimi skoraj stalo življenja. A so imeli srečo, nekaj sto metrov vstran so rasle kamilice, ki so jih najbolj drzni zeliščarji prihajali nabirat. Eden od njih je potem ob poti našel fanta, krvavega in pretepenega, v nezavesti.

Darja nadaljuje: »Govorilo se je, da sta se stepla z Lukom, vendar je najin sin na sodišču zatrdil, da to ni bilo res. Oziroma da se ničesar ne spominja. Vseeno je šel pri 24 letih za leto in pol v zapor. Ne morem povedati, kako se je nama oddahnilo. Spremenil se je tudi on, v zaporu je dokončal tudi srednjo šolo, izpustili so ga celo dva meseca pred iztekom kazni. Upala sva, da se bo vrnil domov, a se ni. Tisti dan, ko je odšel na prostost, sva ga čakala pozno v noč, žena je jokala na kavču, jaz sem meril korake po stanovanju, toda nič ni pomagalo. Poklicala sva dve, tri telefonske številke, pa nihče ni nič vedel o njem. Bilo je, kot bi se udrl v zemljo. Vdala sva se v usodo, da je spet zašel na kriva pota, a sva se tokrat, na veliko srečo, zmotila. Luka je nekje staknil tuberkulozo, bruhal je kri in ženska, h kateri se je zatekel, ga je odpeljala v bolnišnico, od koder so potem, čez kakšen teden, poklicali tudi naju. Sin je bil bled, zelo miren, utrujen, zelo je bil vesel, ko naju je zagledal. Nisem mogel verjeti, da je res tako hudo bolan, mislil sem, da tuberkuloza sploh ne obstaja več! Z ženo sva ga obiskovala, če sva le mogla. Darja je bila bolj slaba voznica, jaz pa za volan nisem več upal, ker se mi je vid precej poslabšal. Vseeno sva naredila vse, da se je Luka – takoj, ko je bil pri močeh – vrnil domov, na okrevanje. Žena je vzela dopust, da je lahko bila pri njem, mu stregla in mu brala želje iz oči. Prve tedne je bilo vse lepo, skoraj kot v pravljici. Tudi pogovarjali smo se in večino, kar danes pripovedujem vam, sva od njega izvedela v tistem času. Žena mu je pogosto težila, naj ji vendar zaupa, kdo je kriv, da se nenehno samouničuje. Takrat je postal žalosten in ni vedel odgovora. Nenehno je le ponav­ljal, da ga žene neki nemir, da zaradi njega nima obstanka. Ta nemir, ki ga nisem razumel, je bil čez nekaj mesecev »kriv«, da je čez noč spet izginil. Kot da bi izhlapel. Pobral je najnujnejše, tudi ves denar, ki ga je našel v stanovanju, in ni ga bilo več. Žena je doživela živčni zlom, bila je povsem sesuta, zdravnik jo je poslal v bolnišnico, a ni hotela iti. Govorila je, da je vseeno, kje ji poči srce od žalosti. Doma ali med tujimi ljudmi,« niza dogodke Leon.

Potem se spet prikaže ženska, tista, ki je bila »uničevalka« žvečilnih gumijev, s seboj pripelje šest ali sedemletnega dečka, češ da je Lukov, da ima ona sedaj drugega partnerja, ki otroka ne mara videti. Darja in Leon nista vedela, kaj bi, vzela sta fanta k sebi, sanjalo se jima ni, je res njun vnuk ali ne. Vseeno sta ga vzljubila, saj je bil priden in miren deček. Ker nista točno vedela, koliko je star, je šel leto dni kasneje, kot je običajno, v prvi razred. Še zmeraj je lulal v posteljo, kričal sredi noči, a od njega nista nikoli izvedela, kaj ga muči. Mamica ga je prišla pogledat šele ob njegovem dvanajstem rojstnem dnevu. Vsem se je oddahnilo, ker se ji je mudilo in je hitro izginila skozi vrata.

»Kaj pa vajin sin Luka?« me je zanimalo.»

Menda so ga ubili nekje v Rusiji, ali pa tudi ne,« sta dejala hkrati.

O Luki se je govorilo marsikaj. Eden od njegovih prijateljev je trdil, da je za novačenje mladih deklet za »kupleraje« doma, po Balkanu in za Italijo zelo dobro zaslužil in da je v Romuniji našel neko miss, se z njo poročil in da sedaj srečno živi. Drugi še zmeraj šepetajo, da so ga videli med klošarji, pa da je telesno propadel in komaj ve zase.

Darja in Leon še zmeraj upata, da se bo nekega dne pojavil na vratih in bo spet tako kot prej. A četudi se to ne bo zgodilo, se zavedata, da morata živeti za Roka, ki bi bil lahko njun vnuk. Ponosna sta na njegove medalje, ki jih dobiva pri športu, med prvimi je tudi po uspehu pri učenju.

Verjameta pa, da se ju je Nebo usmililo in jima dalo obliž na rane prav s tem otrokom.

(Konec)