Tajkunizacija Mercatorja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 21. junij 2013 / 10:19

V torek bo spet praznik, dan državnosti 2013. To pot ni kakega posebnega razloga za slavje; dogajanje in vzdušje, ki v tej državi prevladuje, je porazno. Eden od najbolj vidnih simptomov tega dogajanja je usoda Mercatorja. Agonija »Najboljšega soseda« se je začela 12. avgusta 2005, ko ga je tedanji predsednik vlade Janez Janša obljubil tajkunu Bošku Šrotu in tako dosegel dvoje: kaznoval je Zorana Jankovića, tedanjega šefa Mercatorja, ki se je pred tem širokoustil, da mu Janša nič ne more (od takrat sta imenovana alfa samca v vojnem stanju); Šrot pa je Janši kot protiuslugo obljubil in izvedel prevzem Dela kot osrednjega tiskanega medija v državi, ki naj bi odtlej poročal Janši prijazno. Tako je tudi bilo, a ne za dolgo. Janši je treba v tej zgodbi priznati vsaj to, da je takrat državni delež v Mercatorju prodal za razmeroma ugodno ceno, bistveno višjo od današnje. Zelo verjetno je tudi, da je Janša takrat s to transakcijo preprečil Jankoviću, da bi se Mercatorja polastil on, tudi v tem primeru bi sledila tipična tajkunska zgodba.

Problem tajkunov je, kot vemo zdaj in žal šele za nazaj, da podjetij ne kupijo s svojim denarjem, ampak s krediti. Ti so bili v času Janševe prve vlade izjemno poceni, politiki in bankirji so drzne podjetnike tudi sami spodbujali, naj vzamejo te kredite in pokupijo čim več nekdanjega družbenega oziroma državnega premoženja. Če ne bi po letu 2008 izbruhnila finančna kriza, bi bile to najbrž celo zelo uspešne zgodbe. Tako pa so se morali zadolženi tajkuni soočiti z vračanjem kreditov, ki so naenkrat postali zelo dragi, vračali pa so jih lahko le tako, da so izčrpavali podjetja, ki so jih kupili. Primerov je veliko. Mercatorjev je nekoliko drugačen. Prava tajkunizacija ga najbrž šele čaka – če ga bo dejansko kupil hrvaški veletajkun Ivica Todorić (Agrokor). Jasno je, da ga ne bo plačal s svojim denarjem, ampak spet s krediti. Teh pa ne bo vračal s hrvaškim denarjem, ampak tako, da bo izčrpaval že tako ali tako zadolženi Mercator, ki ga v tem primeru čaka gotova smrt. To je ta žalost.

Miran Mejak, veteran med gospodarstveniki, je že pred leti poudaril, da Mercatorja ne bi smeli prodati neslovenskim kupcem. Zakaj? Zato ker od prodaje preko Mercatorja živi večina slovenskega kmetijstva in agroživilske industrije. Agrokor slovenskih pridelkov ne bo več kupoval, ampak bo na Mercatorjeve police naložil hrvaške ali druge neslovenske in cenejše kmetijske pridelke in izdelke. To je menda jasno. Mejak je hkrati zatrdil, da ne bi bilo nobene škode za slovensko nacionalno gospodarstvo, če bi, denimo, tujcem prodali Petrol. Ta zgolj uvaža nafto in njene derivate in jih le preprodaja na svojih črpalkah po Sloveniji; z vidika državnega proračuna ne bi bilo nič drugače, če bi to prodajo izvajala kaka tuja naftna multinacionalka. Velik trgovski sistem, kakršen je Mercator, pa prodaja tudi veliko blaga, ki je proizvedeno v Sloveniji, podjetja, ki ga proizvajajo, pa na mednarodnih trgih (še) niso vsa konkurenčna …

Zdaj je, kar je. Prihaja ura resnice. Veliko slovenskega državnega in zasebnega premoženja bo treba prodati. Načelno to ni tak problem, težava je bolj v tem, da bo treba prodajati v času, ko je vrednost delnic slovenskih gospodarskih družb porazno nizka. Škoda je, da ni v tej državi bolj bogatih ljudi in družb. Državno premoženje naj se kar proda, a dobro bi bilo, če bi ga kupili slovenski kupci; z gotovino, ne s krediti. Kupcev, ki bi bili hkrati bogati in pošteni, pa v tej državi očitno ni in to je njena in naša velika žalost.