Poljče pri Begunjah so bile počitniški kraj

Knjiga Vodnik po Štajerski v nemškem jeziku tudi prebivalcem na sončni strani Alp ponuja kaj novega. Nastala je pod peresom Josefa Wallnerja, avtor pa je v njej združil zanimanje za zgodovino, kulinariko in potovanja na območju zgodovinske Štajerske. S slikovnim gradivom jo je opremil Norbert Eisner. Drug njun skupen projekt je knjiga Neznana Slovenija, v kateri sta pozornost namenila zgodovinski Kranjski in vsebino prepletla s sedanjostjo.

Josef Wallner, avtor knjig Vodnik po Štajerski (Reisen in der Untersteiermark) in Neznana Slovenija (Unbekanntes Slowenien), je v Pragi v antikvariatu našel star vodnik po zgodovinski Štajerski, kar je bilo izhodišče za njegovo prvo knjigo Vodnik po Štajerski. V zvezi s tem je proučeval zgodovino med nemško in slovensko govorečimi in ugotovil, da je zgodovina pri ljudeh na obeh straneh enostransko predstavljena, da so na obeh straneh stereotipi in predsodki. »Knjiga, izšla je leta 2009, je potovalni vodnik s poudarkom na zgodovini, kulturi, umetnosti,« je povedal Josef Wallner ob nedavnem obisku v Sloveniji. Lani je izšla knjiga Neznana Slovenija in je podobno »zgrajena« kot prva, le da Wallner piše o zgodovinski Kranjski. »Raziskoval sem po starem potovalnem vodiču 1850–1914. Na Kranjskem je bil živahen turizem, železnica je povezovala kraje, danes marsikje proge ni več. Poljče pri Begunjah so bile na primer počitniški kraj, Tuhinjsko dolino so imenovali Kranjska Švica, Logarsko pa Štajerska Švica. V Braslovče so na počitnice hodili Dunajčani. Pri Kranjski Gori je bilo kopališče. Zelo priljubljene so bile Dolenjske Toplice,« je ponazoril Wallner in dodal: »Na splošno pa me zanimajo manj poznana področja, na primer Bela krajina, Dolenjska, ki sta zgodovinsko spadali pod Kranjsko.«

Tako avtor knjige, kot Norbert Eisner, ki je knjigi opremil s fotografijami, poleg tega, da pregledujeta stare vire, raziskujeta tudi sedanjost. »Večkrat na leto prideva v Slovenijo, veliko se pogovarjava z domačini. Ponekod popijemo nekaj šnopsa (smeh), da se ljudje razgovorijo,« sta dejala, prepričana, da je Slovenija s svojo kulturno in naravno dediščino ena najlepših dežel v Evropi, da ima tudi odlično tradicionalno kuhinjo. Kot zanimivost: Slovenci in Avstrijci imamo kar nekaj skupnih izrazov, na primer palačinke. »Je razlika med avstrijsko nemščino in nemščino. Nemci palačinkam rečejo Pfannkuchen. Koliko skupnega imamo pravzaprav Avstrijci in Slovenci. Saj ljudi lahko ločiš politično, kar je »v loncu«, pa ne moreš deliti,« sta ponazorila sogovornika.

Norbert Eisner v fotografiji išče originalne motive. »Poskušam najti, kar je še zmeraj lepega, kar je še ohranjenega. Poglejte to upodobitev lisjaka v cerkvi v Marišičih (pokaže stran v knjigi Neznana Slovenija, op. a.). Oba pa sta bila tudi malce kritična: »Mnogo dediščine je, ki propada. Gradovi na Dolenjskem imajo velik potencial, pa propadajo. Res škoda.« Obe knjigi sta izšli pri založbi Zoppelberg, samo v nemškem jeziku, ker zanimanja za prevod v slovenščino na naši strani doslej ni bilo. Tretja njuna knjiga, ki je tik pred izidom in zajema območje Gorice, pa bo izšla tudi v slovenskem in italijanskem jeziku. Primorci so bili zainteresirani za slovensko izdajo. Na kaj še opozarjata z vsebino, ju vprašam. »V tretji knjigi, ki je tik pred izidom, pride do izraza sedanja kriza. Sedimo takole v kakšnem lokalu, ljudje se pogovarjajo in ugotavljam, da imajo premalo samozaupanja, da bi izhajali iz sebe. Dostikrat primerjam nas z Nemci, da smo se tudi Avstrijci v primerjavi z Nemci počutili »manjše«. Podoben problem zaznavava pri vas.«

Josef Wallner sicer dela na »inštitutu za izobraževanje za poklice v gospodarstvu« (prevod je opisen, op. a.). »Polovica avstrijskih dijakov se že izobražuje za poklic, zato imamo v Avstriji tako nizko brezposelnost. Tudi starši dijakov pristajajo na poklicno maturo, saj smo jih znali prepričati, da splošna matura ni edina prava izbira,« je še svoje poklicno področje izpostavil Wallner. Norbert Eisner pa je svetovalec podjetjem pri marketinških akcijah.