Zadnja tekma in solze v očeh
Ko sem pred kratkim v Jeseniških novicah bral napovednik za 353. premiero v našem gledališču Toneta Čufarja, so me navdajali mešani občutki. Kot Jeseničan, dolga leta vpet v jeseniški hokej in šport, sem zelo občutljiv na dogajanja v zvezi z dolgoletnim jeseniškim ponosom. Res je tudi, da z jeseniškimi gledališčniki zelo lepo sodelujem že vrsto let pri izvedbi različnih projektov, kjer me vedno znova prijetno presenečajo z zavzetostjo in profesionalnim odnosom. A vseeno moram priznati, da me je malce mučil dvom. Lotili so se zahtevne in občutljive teme ... Vendar pa je moj dvom izginjal iz minute v minuto igre. Režiser Gregor Čušin je predstavo izpeljal tako, da se je izpovedno sporočilo dramaturško stopnjevalo. Odlično so mu sledili tudi igralci, ki so z dialogi in monologi izjemno tankočutno predstavili kruto jeseniško realnost. Celotna ekipa predstave si zasluži čestitke in pohvale. Obudili so spomine, ki so zvabili solze v oči marsikoga, ki je v zgodbi naše preteklosti sodeloval, bilo je tudi dovolj zdrave kritike, pa tudi ščepec optimizma so dodali. Skratka celotna ekipa Gledališča Toneta Čufarja in še posebno predstave Zadnja tekma si zasluži zares glasne čestitke tako za pogum, izbrano temo kot za izvedbo. Res sem odhajal s solzami v očeh, a hkrati tudi s spoznanjem, da si je vredno še prizadevati, da se na Jesenicah kaj spremeni. Morda pa bo sporočilo predstave spodbudilo še koga, da bo vsaj v imenu širše družbene odgovornosti do Jesenic in nas, občanov, začel razmišljati tudi bolj pozitivno. Denar je sveta vladar, mimo tega ne moremo, toda na Jesenicah smo znali tudi z malo denarja delati čudeže! Za to pa je prvi pogoj pamet, potrebni sta enotnost in želja. Predvsem pa dogovor! Naj zaključim po Katančevo: Kapo dol pred ekipo Gledališča Toneta Čufarja. Čestitke! Upam, da vam je še koga, ne samo nas, ki smo odhajali v solzah, uspelo prepričati, da si Jesenice in Jeseničani zaslužijo več kot ta trenutek, ki ga imamo!
Branko Jeršin