O pretepanju otrok

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / / 23:00

Pogovori o pretepanju otrok so spet dvignili nekaj prahu, tako v spletnih omrežjih kot v medijih. Moje stališče o tem sem povedala že večkrat in v tem času ga nisem spremenila. Fizično nasilje nima nobene povezave z vzgojo. To je preživeto in ne moremo se vračati nazaj v čase, ko je pela šiba in je bil glas otrok prešibak, da bi se uprli odraslim. Res je, da smo zašli povsem v drugo skrajnost in postaja glas staršev bolj šibak, kot bi si želeli. Če je bila v preteklosti uporaba fizične kazni izraz moči odraslih nad otrokom, pa je sedaj pogosto izraz nemoči staršev. Otroci so nam zaradi permisivne vzgoje, nejasnih mej in starševske želje po osrečevanju otrok zrasli čez glavo. In kaj sedaj? Bomo zaradi tega šli korak nazaj?

Najbolj glasni vpijejo, tega se ne sme. Na drugi strani pa so mnogi starši in odrasli, ki pravijo, da s fizično kaznijo ni nič narobe. Odvisno od tega, ali ste otrok ali starš. Odvisno od tega, kaj vse se še zgodi zraven. Odvisno od tega, kako znate pluti po sredini, ne v skrajnostih. Odvisno tudi od tega, ali mogoče namesto fizične kazni uporabljate psihično nasilje, ki je lahko enako ali še bolj škodljivo.

Poglejmo pošteno. Če boste v jezi, strahu ali iz nemoči v nekem trenutku otroka udarili, se najbrž ne bo zgodilo nič pretresljivega. Če! Nikar ne berite predhodnega stavka brez tega če-ja. Če ne boste uporabili pri tem velike fizične sile. Če bo to navaden udarec po riti. Eden in edini. Če boste vedeli, da ste s tem izrazili svojo nemoč, ne pa moč. Če boste znali razmisliti, kdaj in zakaj vas otrok tako izziva in kakšna je vaša vzgoja, da do tega sploh pride. Če vam ne bo to tako normalno, kot je dejstvo, da ste odrasli. Otrok se ne tepe, ne brca, ne klofuta. Če je to vaše merilo, potem imate tako in tako stališče o tem in ne potrebujete dodatne razlage, zakaj je to škodljivo.

In če se to vseeno zgodi, ko otrok prestopi meje, ko se slab dan pokrije s slabo vzgojo, ga boste udarili in se pri tem zavedali, da to ni pravi način. Poiskali boste boljšega. Poskrbeli boste, da bo otrok dobil bolj jasna sporočila. Da bo že vaš glas dovolj odločen, da vam ne bo treba uporabiti še roke. Meje in upoštevanje le-teh boste postavljali vsak dan. Ne bomo vas označili za starša, ki izvaja fizično nasilje nad otrokom.

In sedaj je še druga stran tega če-ja. Če se pri tem ne ustavite, če nasilje stopnjujete, če ga tepete vsepovsod, če otrok dvigne roke v zaščito, kadarkoli se mu približate, če se to zgodi vsakič, ko vas otrok ne uboga – če to velja za vas, potem otrok potrebuje zaščito in starši strokovno pomoč. Zaradi teh drugih če-jev je stroka vedno in povsod glasno proti fizičnemu nasilju. Ker nekateri starši nimajo meje in takšne otroke potem krpajo na urgenci in v psihiatričnih ambulantah. Vsak udarec ima svojo zgodbo. Fizično nasilje je del nas. Zato je potrebno imeti dobrega poslušalca, ne pa sodnika. Stiska in nemoč ljudi le še povečujeta nasilna dejanja. Mnogi imajo živce prenapete. Najšibkejši člen v družini je otrok. Čeprav razvajen, nemogoč in vzgojno nevodljiv, je še vedno otrok. In nekdo ga je vzgojil. Vsi starši si želijo, da bi jih otrok poslušal, upošteval, sodeloval. Če ne gre drugače pa zaradi kazni. Odpovedali smo tudi pri tem. Nočemo se zameriti otroku s prepovedmi. Čakamo in otroci se norčujejo iz nas. Potem udarimo. Še vedno je to poraz staršev. Udarec ni samo posledica, je mnogo več. Je zgodba o starših, o otrocih, o vzgoji, o človeštvu. Ne moremo postaviti nasilja v vrsto in meriti, ali je bolj škodljiva klofuta, brca ali udarec po riti. Enako kot ne moremo meriti, ali je bolj škodljivo, če otroku rečeš, da je neumen ali štorast. Starši ne potrebujemo novih zakonov, niti velikih razprav. Saj vemo, kaj je prav in kaj škoduje. Potrebujemo le več ljudi, ki bodo razumeli otroke, starše in vsakdanjik, ki za mnoge ni lahek. Potrebujemo več ljudi, ki bodo na razpolago takrat, ko je težko. Čakalna vrsta je od treh mesecev do pol leta.