Kar ugriznil sem ga! (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. maj 2013 / 14:00

»… Kot otrok sem pogosto imel astmatične napade, nekajkrat se je celo zgodilo, da je malo manjkalo, pa bi umrl, ker ata ni dovolil, da bi me odpeljali k zdravniku. Menil je namreč, da sem že tako ali tako ves mehkužen in zanikrn,« je počasi, z nekajkratnimi presledki molka pripovedoval svojo zgodbo Dejan.

Predstavljala sem si osam­ljenega dečka, ki je bil bolj skopo deležen pozornosti, ljubezni in topline. Nasilen ded, ki ni ustrahoval le njega, temveč tudi mamo in babico, je bil glavni anti-junak njegove mladosti. Bil je sicer spodobno oblečen, olikan deček, žal pa ni bilo nikogar, ki bi mu prisluhnil in se vprašal, zakaj je v njegovih očeh toliko strahu. Vsako nedeljo je šel skupaj z drugimi k maši, mirno je sedel v klopi, počel to, kot so počeli odrasli, a v njegovi duši ni bilo nobenih čustev.

»Pri nas doma smo nenehno molili. Še danes me je groza večerov pred prazniki, ko smo ure in ure klečali na kolenih in ni bilo misliti, da bi kdo vstal in odšel na stranišče. Vse skupaj sem dojemal kot mučenje, kajti razen žebranja je bilo v nas bolj malo krščanskega,« počasi razkriva svojo dušo Dejan.

»Spominjam se jutra, bil sem še otrok in me je v spanju telo izdalo, da je prišlo do izliva. Ne morem povedati, s kakšno grozo sem strmel v mokre hlačke, ki so oddajale nek poseben, do takrat še neznani vonj. Odhitel sem v kopalnico, jih namočil pod tekočo vodo, a me je zasačil ded. Sploh mi ni bilo treba razlagati, kaj se je zgodilo, takoj je vedel. Prijel me je za glavo in me začel butati ob školjko, češ da sem umazan, da smrdim in da sem naredil smrtni greh, ker sem se dotikal telesa na neprimernem mestu. Ne vem več, kaj se je takrat zlomilo v meni, z vso močjo sem ga ugriznil v roko, da jo je umaknil, potem pa sem zbežal ven in tekel, kolikor so me nesle noge. Bil sem na pol nag, zunaj ni bilo preveč toplo, splazil sem se do soseda, kjer je bilo na vrvi obešeno perilo, in si nataknil še malo mokre kavbojke. Potem sem se umaknil v gozd, kjer sem se skrival vse do večera. Lakota me je prignala nazaj domov, a sem naletel na zaklenjena vhodna vrata. To je bilo za ubogega otroka, kakršen sem bil, preveč. Začel sem jokati, tolči po vratih, potem pa se le prikaže mama, me prime za uho in me odvleče v hišo. Spet sem moral na kolena in deda prositi odpuščanja …«

Tega dogodka ne bo nikoli pozabil, saj so ga domači v dno duše ponižali. Kaznovan je bil za stvari, za katere se sploh ni počutil kriv. Maličili so njegovo dušo in jo mrcvarili po svoji lastni podobi.

»Tudi sicer je bilo moje otroš­tvo ena sama krvaveča rana. Aha, da ne pozabim. Moj terapevt pravi, da je bil tisti dogodek z nočnim izlivom in z dedovo reakcijo nanj, kriv, da sem imel pozneje velike težave, ko sem, kdaj pa kdaj, prijateljeval z ženskami.«

Nikoli ni izbiral mladih, sebi enakih, za tiste dvakrat, trikrat, ko je žensko »videl od blizu«, si je izbral veliko starejšo. Takšno, ki je po njegovi logiki bila že umirjena, razumevajoča in prijaznejša od mladih frkelj, ki bi se iz njegovih travm lahko celo norčevale.

Dejan je bil tudi minis­trant, kar je bilo za pohlevnega, na udarce navajenega dečka, še dodatna muka. »A je bil duhovnik dobričina, to moram reči. Kljub pritiskom z dedove strani sem za minis­trovanje zelo poredko prišel na vrsto. Včasih mi je posodil kakšno knjigo, saj je vedel, da rad berem. A domačim to ni bilo prav, kajti – po njihovem – so knjige iz mene delale lenuha. Na srečo se župniku niso upali ugovarjati. Pridružil sem se pritrkovalcem, kjer sem še danes, in to so bili zame najlepši trenutki, ki so se mi zapisali globoko v srce.«

Vse hiše na vasi so imele televizijo, le pri njih ne. Ded je menil, da prinaša preveč pohujšanja. Zvečer, po molitvi, so šli spat, kar je poleti, ko je bil dan dolg, prinašalo nemalo težav.

»Bil sem že mlad fant, razganjalo me je od tlačene energije, nisem mogel spati, sanjaril sem o vsemogočem. V domišljiji sem »igral« različne vloge namišljenih junakov, vseeno pa sem se zmeraj bal, da bi se mi zgodilo kaj nepredvidljivega. Nekoč so začele krožiti govorice o nekem K., ki sem ga tudi sam na videz poznal. Ujeli so ga, ko si je na nogo navezal zrcalce, s pomočjo katerega je na dekliških straniščih oprezoval, kaj se dogaja za zaprtimi vrati. Njegovo dejanje se mi je zdelo zelo junaško, odločil sem se, da se bom pozno zvečer, ko bodo vsi spali, izmuznil iz hiše in na podoben način pasel firbec po vasi,« se je končno nasmehnil.

Njegov glas je postal za odtenek bolj veder, očitno so bili tudi spomini na tiste nočne pohode zanimivi.

Brez slabe vesti je priznal, da je bilo res tako. Spoznal je, da ni vse zlato, kar se sveti, kar je z drugimi besedami pomenilo, da se je tudi za drugimi štirimi domačimi stenami dogajalo marsikaj, kar na zunaj ni bilo videti.

»Izza varnega naročja teme, sem, medtem ko sem kukal skozi okna, ugotovil, da se marsikje še huje prepirajo kot pri nas. Spoznal sem, da marsikateri oče tepe svojo družino. Videl sem ljudi, za katere sem mislil, da so nenehno dobre volje, pa so se v varnem zavetju svojih domov jokali in bili žalostni. Nekoč sem naletel na znanega sovaščana, ki je držal za vrat svojega sina in ga hotel ubiti. Bil je malo starejši od mene, nekaj let kasneje sva se skupaj skrivala, ko sem tudi jaz ušel od doma. Naletel sem tudi na čudaka, zdel se mi je zelo smešen, saj je opravljal malo potrebo kar v steklenico, ki jo je potem postavil v omaro, kjer jih je bilo že polno.«

Dejanu je bilo po tak­šnih skrivnih kukanjih v zasebnosti drugih pogosto lažje pri srcu. Sam sebi se ni več zdel največji revež in osam­ljenec na svetu. Spoznal je, da so tudi drugi ljudje krvavi pod kožo in da se za nasmehom, ki ga kažejo na cesti, skriva marsikaj.

Pozorno sem ga poslušala, opazila sem tudi, da mame, ki jo je nadvse ljubil, pa tudi sov­ražil hkrati, ni več omenjal.

»Nikoli je nisem mogel povsem razumeti. Imela je službo, pogosto je šivala tudi doma, bila je dobra šivilja, molčeča in zelo hitro se je znala obrniti. Spomladi je morala svojo popoldansko obrt zapreti, kajti začelo se je delo na njivi, ded pa ni trpel izgovorov. Nenehno je gledala v tla, človek je imel občutek, da ne hodi, ampak da se plazi. Ljudje so bili hudobni, pa so ji pripisovali marsikatero ljubezensko izkušnjo, jaz pa vem, da si na moškega ni upala niti pomisliti, tako jo je bilo strah očetove jeze. Spominjam se njenega granoloma, a ji oče ni pustil oditi k zobozdravniku. Robantil je po hiši, da se lahko v času, ko bo sedela z odprtimi usti, zgodi »marsikaj«. A je potem staknila neko zastrupitev, ki je bila zanjo odrešilna, saj so jo napotili celo v bolnišnico, ker se je zdravnik zbal zanjo …«

(Se nadaljuje)