Rekreatura se ne da opisati, treba ga je doživeti

Prvič smo za Rekreatur slišali leta 2005, ko se je skupina entuziastov in naših prijateljev odločila, da spelje kolesarjenje po Sloveniji. Rekreaturu smo se kot ekipa Kolovoz priključili leta 2007, potem malo počivali, lani bili zmagovalci tretje etape, letos pa smo se kolesarjenja po Sloveniji udeležili tretjič.

Vendar pa, če je slišati kar lahko, nikakor ni preprosto. Že priprave so terjale kar nekaj sestankov, dogovoriti se je bilo potrebno o treningih, poiskati sponzorje, poiskati prenočišča, se dogovoriti o dresih, spremstvu, prevozu do starta v Lendavi, o servisu koles … Redni treningi vsako sredo, ki so se občasno zaključili s tekočo problematiko, so pripomogli k homogenosti ekipe. In bili smo pripravljeni.

V četrtek, 26. avgusta, smo se zbrali že zjutraj in kar nekaj časa je trajalo, da smo uspešno spravili sedem koles in devet ljudi v kombi, ki nam ga je posodila OŠ Jakoba Aljaža, in v en osebni avto.

Začelo se je s prologom. Trasa je bila ravninska, vse je bilo super, dokler eden od kolesarjev na ravnini ni zavrl in sledil je padec kolesarja za njim, ki je bil na žalost ravno naš član. Ker se večkrat zgodi, da ene ekipe dohitijo druge in je na progi več kolesarjev, je res nujno potrebno, da bi vsi kolesarji znali voziti v skupini. Na srečo se je vse dokaj dobro izteklo. Zvečer je sledila analiza tistega dne in predstavitev proge za naslednji dan, zaključilo pa se je s plesom. Vzdušje je bilo zelo prijetno in prav dobro smo se naplesali.

Prva etapa se je začela in končala v soncu. Bilo je nekaj vzponov in ti so pokazali, da Rekreatur ni za povprečne rekreativce in da moraš biti za Rekreatur dobro pripravljen, sicer priletiš v »zid«, kot kolesarji radi rečejo. Na koncu etape smo bili čisto »skolesarjeni« in odločili smo se, da bo to sedaj izraz, ko si do konca utrujen.

Ves čas pa smo se zabavali, družili in na startu in cilju je bilo čutiti super vzdušje, ki nam je, kljub temu da smo bili »skolesarjeni«, dalo krila.

Značilnost druge etape pa je bil dež, dež in še enkrat dež. Kolesarji so se na start odpravili vsak s svojim orožjem proti padavinam – čez čelado kopalna kapa iz term, čez čevlje polivinil, nekateri so se ovili v vreče za smeti in kljub dežju poskrbeli za obilico smeha. Vožnja v takem vremenu je bila nevarna, saj je bilo kar nekaj vzponov in spustov, ki so v dežju še posebej nevarni. Med potjo smo pobirali tudi motoristko, ki je padla, in se ustavili na čudoviti kontrolni točki v Rogatcu, kjer so se izredno potrudili, da so nam popestrili kilometre.

Naslednji dan smo se zbudili k sreči v sončnem jutru. Na kolesa smo sedli vsak s svojo bolečino v nogah, v ramenih, najbolj pa v zadnji plati. Na progi smo srečali kar precej policistov, ki so nas opazovali, če vse poteka po cestnih predpisih, in kolesarji smo se izkazali, da znamo voziti, kot je treba. Vožnja skozi prelepo Logarsko dolino je hitro minila, spet pa je eden naših padel zaradi drugih kolesarjev, ki so se odločili, da se bodo slikali na mostu v Luče, kjer kolesarji ne smejo voziti. Vzpon na Kranjski Rak na 1027 metrov nadmorske višine se je vlekel in klanca ni in ni hotelo biti konec. Vendar smo zmogli. Potem se nam je mudilo v cilj in najmočnejši v ekipi so nas na ravnini od Kamnika do Kranja vlekli s 45 km/h in v cilj smo se pripeljali v spremstvu motoristov – redarjev, ki so že nekaj let stalni člani Rekreatura.

In tako se je naše kolesarjenje za letos zaključilo brez defektov, ki so nas spremljali na dosedanjih Rekreaturih, in brez poškodb. In če nas kdo vpraša, zakaj na Rekreatur, lahko rečemo, da je cilj premagati sam sebe na 350 kilometrov dolgi progi, premagati bolečine v mišicah in dokazati sam sebi, da zmoreš, družiti se s kolesarji in hkrati spoznavati kraje, ki jih še nismo videli.

Brez sponzorjev (Goodyear, trgovina Vida, KNSS, Arete in Saga) bi bilo težje, zagotovo pa nam ne bi uspelo brez Andreja in njegove ekipe. Torej – Andrej, hvala za lepe trenutke na Rekreaturu. Upamo, da se vidimo prihodnje leto.