Brez leska v očeh (1)

Živimo v težkih časih, ko se nam lahko zgodi, da zaradi spleta okoliščin ne zmoremo več nositi bremen, življenje nas zlomi, potisne k tlom s takšno silovitostjo, da si moramo poiskati strokovno pomoč.

Tudi ena od žensk, o katerih sem nekoč v Usodah že pisala, pa sva potem ohranili prijetne stike, si ni znala več sama pomagati. Moški, s katerim je delila partnerstvo, jo je zaradi brezglavega igranja na lotu in drugih, podobnih igrah spravil ob vse - nazadnje celo ob hišo. Obiskala sem jo zgodaj spomladi, ko nas je vnovič presenetil sneg, zato sva morali obsedeti v avli, koder pacienti po navadi sprejemajo obiske.

Iz živahne ženske, polne energije, se je spremenila v osebo s povešenimi rameni in ugaslimi očmi. V njih ni bilo najti prav nobene iskrice. »To je zaradi zdravil, mi je povedala,« ko je brez besed uganila, kakšna vprašanja se mi motajo po glavi.

Potem se je iznenada dvignila in rekla, da bi mi rada predstavila svojega prijatelja. »Njegova zgodba ti bo segla do srca,« je še dodala, preden je k oknu, med zelenje, kjer sva klepetali, pripeljala mladega moškega.

Dejanu je pred tremi leti umrla mama. Bila sta zelo navezana drug na drugega, brez nje mu ni bilo živeti, zato si je rezal žile. Da bi se ji pridružil v onostranstvu. Pa mu ni uspelo. Rešili so ga, za kar sosedi, ki je slučajno slišala nenavaden ropot v stanovanju, ni prav nič hvaležen.

Dejan nenehno vztrajno gleda v tla, tudi takrat, ko govori, ne dvigne pogleda.

»Povej ji svojo zgodbo,« ga spodbuja moja znanka. »Laže ti bo, boš videl,« ne odneha in ga spodbudno objame okoli ramen.

A tisto pravo izpoved, takšno, ki v eni sapi privre iz duše, sem slišala malo pozneje, ko je že zapustil bolnišnico in se vrnil domov. Na različnih delovnih terapijah se je prvič spoprijel s slikanjem, čopič mu je postal prvi prijatelj, zelo ljub in dragocen. Povabil me, naj si pridem ogledat njegove slike.

»Ugotovil sem, da imam občutek za portrete, zelo hitro zadenem obrazno mimiko in mislim, da se bom slikanju v prihodnosti še bolj posvečal,« mi reče, ko se spet srečava.

Doza zdravil, ki jih je še zmeraj užival, je bila malo manjša, zato tudi njegove oči niso bile več tako mrtve in prazne kot takrat, v bolnišnici.

»Pogovori s terapevti so mi pomagali, da sem se na neki način prebudil iz dolgega sna, ki sem ga »spal« ob mami, ki mi ni pustila dihati. Bil sem edinec, bedela je nad menoj, skrbela za vsak korak, ki sem ga naredil. Star sem štirideset let, pa nimam enega samega dne delovne dobe,« pripoveduje, medtem ko krmi race v bližnjem bajerju.

Mogoče bo nekoč o svojem življenju napisal tudi knjigo. Ne ve še, ima zato talent ali ne, ve pa, da bi bila zgodba lahko v poduk tistim ženskam, ki so bolestno navezane na otroke in jim ne dovolijo dihati.

»Moja mama je bila zelo zanimiva oseba. Vzgajali so jo zelo na trdo, njen oče je bil globoko veren, v družini je vladala železna disciplina. Na voljo ni bilo ničesar, kar bi pohujševalo, v bistvu se niso z nikomer več kot toliko družili, ker je ata v vsakem videl velikega hudobca. Življenje je bilo po njegovem eno samo trpljenje, spolnost pa pogubna, grešna in prepovedana. Moja mama je bila edinka, fantov še pogledati ni smela. Oče jo je po pouku čakal pred šolo, ne glede na to, koliko drugega dela je imel doma. Ljudje so govoričili, da je bil sposoben ubiti vsakega, ki bi njegovo hčer le enkrat preveč od blizu pogledal. A čeprav je nanjo pazil kot na punčico svojega očesa, je moja mama pri šestnajstih letih zanosila. Kraj, v katerem smo takrat živeli, je bil majhen, ljudje so drug drugemu gledali v lonec, z nosečnostjo moje mame pa so si polomili zobe. Še danes, ko je od takrat minilo že skoraj štirideset let, govoričenje ni potihnilo. Nekoč sem mamo vprašal, kdo je moj oče, pa se je naredila, kot da me ni slišala. No, ljudje so opravljali, da je imel prste vmes moj ded, drugi so omenjali nekega učitelja, župnika. V tistih časih so po domovih pobirali plačila za elektriko, menda je bil tudi tisti inkasant eden od morebitnih »kandidatov«. Osebno se nisem nagibal ne k enemu, ne k drugemu. Ded je v času mojega odraščanja imel dvojno vlogo, postal je tudi moj oče, saj drugega nisem poznal. Pogosto me je kaznoval, velikokrat me je natepel s pasom, moral sem ure in ure klečati na šupi, ali pa me je natepel brez razloga, da sem komajda hodil. Bili smo čudna družina: navzven je bilo vse lepo in prav, znotraj štirih zidov pa se je dogajalo marsikaj. Ded je bil zelo cenjen tudi zato, ker je zmeraj primaknil znaten znesek, ko se je popravljala cerkev, ko se je gradila nova šolo, je, na primer, odstopil del zemljišča, in to brezplačno. Doma pa nas je držal na kratko, saj se nikoli ni nič metalo v pomije, nikoli se ni zavrgla nobena obleka. Kruh smo pojedli, čeprav je bil na kakšnem koncu že plesniv. Ne pomnim, da bi kdaj šli v trgovino. Vse, kar smo pojedli, smo pridelali doma. Moja mama je bila v bistvu še kar lepa ženska, a zaradi nemogočih cunj, ki jih je zmeraj nosila, je bila videti kot kakšna stara čarovnica. Po mojem rojstvu se je šla učit za trgovko. Šola je bila od tam, kjer smo živeli, oddaljena kakšno uro vožnje z avtobusom. Imel sem komaj kakšni dve leti, a se še spomnim, kako je ded čakal nanjo pri vratih s štoparico v roki. Vedel je, kdaj pripelje avtobus na postajo, imel je izračunano, koliko minut mama porabi do doma, in če ni prišla pravočasno, ji je zmeraj kakšno primazal okoli ušes. Nikoli ni jokala, sklonila je glavo, me vzela v naročje in počasi odšla v hišo, kjer se je za mizo, ob peči, učila. Kadar je ni nihče videl, me je burno stiskala k sebi, da sem komaj dihal, me poljubljala in božala, da sem bil ves slinast od njenih poljubov. Kakor hitro je vstopil ded, me je izpustila in se delala, kot da ji ni mar zame. Babica je bila siva miška, ki je za vsako stvar, če si jo kaj vprašal, odgovorila s »kakor bog hoče«, ali pa »bo že ata povedal, kako in kaj«. Sploh ni imela svoje lastne volje, bila je kot govoreči stroj, ki je garal od jutra do večera. V mesecu maju je redno obiskovala šmarnice in me vodila s seboj. Mirno sem moral sedeti zraven nje, niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi zijal nazaj ali se kako drugače po otročje obnašal. Včasih, če se je ravno spomnila, mi je na poti domov porinila v usta kakšen bonbon, dovolila mi je tudi, da sem si od blizu ogledoval edini avto, ki smo ga imeli v vasi. Če se ji je zdelo, da se že predolgo mudiva, je izustila tisti znani stavek »bo ata hud« in nemudoma sem se obrnil in stekel za njo. Kot otrok sem pogosto imel astmatične napade, nekajkrat se je celo zgodilo, da je malo manjkalo, pa bi umrl, ker ata ni dovolil, da bi me odpeljali k zdravniku. Menil je namreč, da sem že tako ali tako ves mehkužen in zanikrn,« je počasi, z nekaterimi presledki molka pripovedoval svojo zgodbo Dejan.

Potem me je v strahu še večkrat vprašal, ali mi res lahko zaupa, da ne bom izdala, kdo je.

»Nočem, da bi ljudje za menoj kazali s prstom in se norčevali,« je dejal v opravičilo.

(Se nadaljuje)