Ne hodi, a še vedno vozi

Osemindvajsetletni Matej Lednik je po hudi prometni nesreči pri dobrih 22 letih postal paraplegik. Kljub invalidnosti pozitivno gleda na življenje, našel si je dobro zaposlitev, ukvarja se z več zvrstmi športa. In z opisovanjem lastne izkušnje svari, naj bodo v prometu previdni.

V polni dvorani Srednje gostinske in turistične šole Radovljica je bila smrtna tišina. Pred dijaki je v invalidskem vozičku sedel 28-letni Celjan Matej Lednik, ki zadnja leta večino dni preživi v Radovljici. Njegova odkrita pripoved o prometni nesreči, ki ga je pri 22 letih zaznamovala za vse življenje, najbrž ni nikogar pustila ravnodušnega. Bilo je 25. avgusta 2007, ko je med vožnjo s 600-kubičnim motorjem po za motoriste lepi ovinkasti cesti blizu svojega doma, ki jo je znal malodane miže prevoziti, usodno padel. »K sreči je motor ostal na cesti, sicer me ne bi našli, saj sem sam s hudimi ranami obležal globoko v grmovju. Bil sem pri zavesti, a se nisem mogel premikati. Življenje sta mi zagotovo rešili čelada in druga motoristična zaščitna oprema,« je pojasnil.

Pred nesrečo je bil Matej običajen, radoživ mladenič, študent strojništva, ki se je rad zabaval, potoval po svetu. Zanimali so ga dobri motorji in avtomobili, bil je jadralni pilot, bil je učitelj smučanja, smučal je tudi po vodi. Nato je v njegovo življenje neizprosno zarezala huda nesreča, v kateri si je tako hudo poškodoval hrbtenjačo, da je postal hrom od pasu navzdol oziroma paraplegik. »Ko sem se 14 dni po nesreči zbudil iz kome, sem bil priključen na številne aparature in cevke, ki so me ohranjale pri življenju. Zdravniki so mi naročili, da moram ležati povsem na miru, sicer lahko umrem, zato tri dni in noči sploh nisem zatisnil oči. Bal sem se, da bi se mi med spanjem kaj iztaknilo. V takem položaju ves čas le upaš, da se boš zbudil iz najhujših nočnih mor, a se počasi zaveš, da boš tak ostal vse življenje.«

Matej je po nesreči tri mesece preživel v bolnišnici, nato je sledila polletna rehabilitacija. »Doživeti in preživeti tako prometno nesrečo, je zelo velik udarec za vsakogar. Marsikdo se z dejstvom, da je ostal priklenjen na voziček, ne sprijazni vse življenje. Velik udarec je tudi za njegovo družino, vpliva pa tudi na širšo okolico in skupnost. Nenazadnje so stroški zdravljenja in rehabilitacije izredno visoki,« pripoveduje. »Na rehabilitaciji nas je bilo veliko s podobno usodo. Na številnih je prometna nesreča pustila še hujše posledice kot meni in takrat sem spoznal, da sem imel pravzaprav še srečo, da bi se lahko vse skupaj izteklo še slabše. Zato sem se sam kar hitro sprijaznil z usodo in začel gledati v prihodnost. Poznam pa primere, ko se nekateri tudi pet let po nesreči še vedno zapirajo vase, zavračajo prijatelje, ne zapuščajo stanovanja. Počutijo se neaktivnega, nekoristnega, ne morejo več opravljati svojega poklica, se ukvarjati s športom, zato hitro pride tudi do samomorilskih nagnjenj.« Mateju je k razmeroma hitremu psihičnemu okrevanju najbrž pomagala tudi njegova vedrost, daleč vidna pozitivnost. Kljub invalidnosti si je življenje zavidljivo lepo uredil. Sicer z enoletno zamudo je postal inženir strojništva in se pred slabimi tremi leti zaposlil v begunjskem Seawayu kot konstruktor plovil in njihovih delov, zato z dekletom že dlje časa živi v Radovljici. Še vedno goji ljubezen do športa, saj se ukvarja s plavanjem, potapljanjem, hodi v fitnes, še vedno smuča, ukvarjati se je začel tudi z wakebordom, nekakšnim smučanjem po vodi, vozi tudi »handbike« – kolo na ročni pogon. In še vedno vozi avtomobil. »Ko pristaneš na vozičku, si ne znaš predstavljati, da boš v življenju še kaj počel, zato se je treba čimprej začeti družiti z drugimi, ki so doživeli enako usodo. Ti te uvedejo v invalidsko življenje, naučijo te trikov. Tako se sčasoma spet začneš ukvarjati s stvarmi, ki te veselijo, ki te zaposlijo in pomagajo pozabiti na slabe stvari. Prav to želimo na predavanjih sporočiti vsem, ki jih je ali jih bo doletela podobna usoda. Da nima smisla žalovati, da nas invalidnost ne ovira toliko, da ne bi živeli naprej. In da mladi na naših izkušnjah in napakah spoznajo, da morajo biti previdni in odgovorni,« je še povedal Matej, ki se je že leta 2008 pridružil zavodu Vozim in sodeluje v gibanju Še vedno vozim, vendar ne hodim, v okviru katerega je opravil že približno petdeset predavanj, na katerih predvsem mladim predstavlja svojo zgodbo in na ta način širi zavedanje o odgovorni in varni vožnji. Skupaj z drugimi, ki so postali invalidi v prometnih nesrečah, predava po osnovnih in srednjih šolah, na fakultetah, po avtošolah.