Rdeče-oranžno, črno-belo

Kakšne barve je prvi maj, je še rdeč? Nizozemska se je ob menjavi na prestolu ovila v oranžno, barvo svoje dinastije, celo pivo je teklo v tej barvi. V Bruslju pa sta se končno spravila dvoglava orla, srbski beli in albanski črni. Sta se res?

Čigav je prvi maj
Sprašujem se, kaj pravzaprav praznujemo v teh dneh? In kdo praznuje – vsi enako ali eni bolj od drugih? Kdo se sploh še spominja žrtev prvomajskih delavskih demonstracij v Chicagu davnega leta 1886, katerih udeleženci so se potegovali za nam samoumeven in predolg osemurni delavnik? Industrijska doba, ki je tako močno zaznamovala 19. in 20. stoletje, se je sklenila proti koncu slednjega. Po njej je nastopil postindustrijski čas. Klasični industrijski delavci so vrsta, ki izumira. Cele panoge, ki so bile poldrugo stoletje ponos gospodarskega razvoja, so propadle. V Evropi in Ameriki, pri nas doma in po svetu s(m)o zaprli celo vrsto rudnikov in tovarn. Starejše delavce so predčasno upokojili, mlajše prešolali in zaposlili pri drugih delih. Vse manj ljudi dela v »primarnih in sekundarnih« dejavnostih, vse več v »terciarnih in kvartarnih«. Bolj ljudsko rečeno: vse manj nas je v rudnikih in tovarnah, vse več na uslugo za različne storitve, od klasičnih obrtniških do vrhunskih intelektualnih, od prostitutk do vrhunskih znanstvenikov.

Da ne bo kdo mislil, da fantaziram, navedem še nekaj številk. Povzemam jih po knjigi Slovar XXI. stoletja (Pariz 1998), katere avtor je znameniti francoski publicist Jacques Attali. Pod geslom Delo zapiše najprej temeljno ugotovitev: vse več ljudi bo pripravljeno delati, vsega dela skupaj pa bo za omejeno količino. Okoli 1900 je imela takšno ali drugačno zaposlitev le tretjina Američanov, okrog 2000 jo je imela polovica. Po drugi strani je mogoče ugotoviti, da je zahteva čikaških delavcev več kot uspela: čas, ki ga v svojem življenju preživimo pri delu, se vztrajno skrajšuje. Na svetovnem Severu smo pred sto leti pri delu preživeli 70 odstotkov življenja, zdaj le še desetino, seveda tudi na račun dejstva, da se je življenjska doba močno podaljšala. V času, ko je izšel Komunistični manifest (1848), sredi 19. stoletja, so delali okoli pet tisoč ur na leto. Okoli 1900 še 3200, okoli 2000 samo še kakih 1500 ur na leto. Ta količina se bo, kot kaže, še zmanjševala, efektivno delo bo zahtevalo le še petnajstino našega življenja. Na drugi strani pa bosta vsaj dve milijardi ljudi na svetovnem Jugu prisiljeni opravljati napol suženjska in bedno plačana dela … Tako je torej na svetu: na jugu je dela veliko, a je plačano slabo, na severu je plačano bolje, a ga je vse manj. Kdo ima torej razlog za praznovanje?

Praznična Nizozemska
Na Nizozemskem prvi maj uradno sploh ni praznik. Zato pa je bilo doslej v tej nizki deželi tem bolj živahno 30. aprila, ki je bil kraljičin dan. Letos je bilo še bolj tako, bil je zadnji dan te vrste. Kraljica Beatrix je namreč po 33 letih vladanja abdicirala, odpovedala se je prestolu in ga prepustila 46-letnemu sinu, doslej oranskemu princu Viljemu Aleksandru. Kralja niso imeli že od 1890, ko je umrl Viljem III. Za njim so vladale tri kraljice: najprej kar 58 let Viljemova hči Viljemina, nato od 1948 njena hči Julijana in od 1980 Julijanina hči Beatrix. Njenega sina so torej okronali, nato pa ga še krepko pokronali, menjavo na prestolu so obilno zalili. Ker je barva nizozemske kraljeve dinastije Huis van Oranje-Nassau oranžna, so tudi svojo najbolj priljubljeno pijačo, ki je seveda pivo, obarvali oranžno. Sicer pa njihovo najbolj znano pivo Heineken pijejo mnogi tudi pri nas, kjer sta Amstel in Grolsch manj znana, le malokdo pa ve, da je njihova tudi znamka Bavaria … Na zdravje! Proost!

Kosovo: končno nekakšen sporazum
Srbija in Kosovo sta končno sklenili neki sporazum. Pogajanja so trajala tri leta v desetih krogih. Botrovala sta EU in NATO. V Bruslju sta oba premiera, Ivica Dačić in Hashim Tachi, 19. aprila sporazum parafirala, nato sta ga potrdili še obe vladi in oba parlamenta. Kot vsak dober sporazum je tudi ta kompromis. Srbi na Kosovu naj bi dobili visoko stopnjo avtonomije, a znotraj kosovskega pravnega reda. Kosovo naj bi tako končno dobilo dejansko suverenost nad svojim celotnim ozemljem; Srbiji te suverenosti ni treba formalno priznati, hkrati pa dobi zeleno luč na pogajanja za vstop v EU. Sporazum je deležen mnogih komentarjev, eden boljših je tisti, ki ga je prispeval publicist James Ker-Lindsay, poznavalec Balkana. Bistvo je po njegovem v tem, da zdaj ne gre več za ohranitev Kosova znotraj Srbije, ampak za to, kako ohraniti Srbe znotraj Kosova. Botra Catherine Ashton, visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, je torej dosegla pomembno novo zmago v težavnih balkanskih rečeh, a kdo jamči, da se bo sporazuma držal tudi balkanski teren, zlasti Srbi na Kosovu?