Oderski hulahop

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 29. april 2013 / 06:00

Kamniški Hulahoop se je pred kratkim udeležil prvega predizbora natečaja Šourock ´13 in zmagal. Finale si je groovy, pop-funk zasedba dveh deklet in dveh fantov priigrala s svežino in drugačnostjo. Kako bo šlo hulahoopovcem v finalnem delu letošnjega Šourocka, pa bomo lahko videli že 7. maja.

Nedavno je skupina na radijske postaje poslala tudi skladbo Paritveni ples, za skladbo nastaja tudi že videospot.

Hulahoopovci delajo avtorsko glasbo, ki izstopa iz povprečja popularnih glasbenih zasedb, saj ne vključujejo kitarista, čeprav se basist rad vživi v to vlogo. Zvočno barvitost v glasbi ustvarjajo predvsem s kombiniranjem bluesovskih melodij z basovskimi linijami na elektronskih \'sinth\' efektih, vse skupaj pa obarva prodoren ženski glas. Za polnejši vizualni učinek pa se jim na odru rad pridruži saksofonist Engelbert, ki je sicer lik, narejen iz lesa. Za njih glasba ni zgolj enosmerno in pasivno poslušanje, zato skušajo z iskanjem vedno novih komunikacijskih poti preko inovativnih rešitev pristopati do publike ter jo pripraviti do interakcije. S tem namenom sami izdelujejo koncertne \'pripomočke\', interaktivne rekvizite in art inštalacije in tako vsakemu koncertu dajo pečat enkratnosti in neponovljivosti.

Skupino sestavljajo pevka Eva Traven, pri klaviaturah je Monika Klobučar, baskitarist je Marko Klobučar in pri bobnih in tolkalih Anže Burja, ki nam je skupino v nadaljevanju tudi podrobneje predstavil.

Hulahoop je za skupino zelo zanimivo ime.

»Z Markom sva skupaj ustvarjala že prej. Evo sem spoznal na enem od koncertov, ko je z bendom, v katerem sem nastopal, zapela nekaj pesmi. Ker je \'razturala\', smo se kmalu dobili na vaji še s kitaristom in Moniko. Kitaristi pri nas niso dolgo zdržali, zato smo se na koncu odločili, da poskusimo brez kitare. Našli smo svoj stil in ugotovili, da kitare niti ne potrebujemo. Z imenom za skupino pa smo čakali kar nekaj časa, dokler nismo ustvarjanja, ki ga je Monika opremila z animacijami, začeli objavljati na internetu. Zdi se, da nam Hulahoop kar pristaja. Konec koncev niti ni tako zelo važno, kakšno je ime banda, ljudje se navadijo vsega.«

A ste do danes, kljub temu da ste mlada skupina, že doživeli kakšne spremembe?

»Pod sedanjim imenom resno ustvarjamo od pomladi 2010. Sprememb ni bilo veliko. Poskusili smo s trobento, na koncu pa smo ostali v sestavi, v kakršni delujemo od začetka.«

Zakaj ste se odločili za ženski vokal?

»Ker je Eva res dobra, pa tudi pevcev na taki ravni nismo našli. Niti jih nismo preveč iskali. Sploh pa se nam zdi, da je za naš stil glasbe ženski vokal mogoče celo primernejši.«

Kako je nastala zgodba z lesenim saksofonistom?

»Neke noči, ko se nam je pridružil prostovoljno, in se skril v sobo za vaje … Ker mu je bilo dolgčas, se je z nami odpeljal v Gradec, na festival Newcomer. Od tedaj nas spremlja na vsakem špilu… (smeh)«

Prejšnjo soboto ste nastopili v Loškem pubu. Vas mali odri zadovoljujejo, ciljate na večje?

»Manjša prizorišča so glede na trenutno prepoznavnost naša realnost, seveda pa ciljamo na večje odre. Na nekaterih smo se že pokazali in pustili dober vtis. Važno je, da je koncert dober in pride sorazmerno število poslušalcev. To je največje zadovoljstvo.«

Preigravate tudi tujo glasbo ali le svoje komade?

»Če imamo samostojen koncert, je repertoar sestavljen iz lastnih komadov in priredb, saj prvih še ni dovolj za daljše koncerte. Lastnih imamo za album in če bo vse po sreči, ga bomo izdali letos.«

Glede na to, da imate lesenega saksofonista, domnevam, da vam performans na odru ogromno pomeni?

»Lastne pesmi želimo odigrati čimbolj kvalitetno in take, kot so. Priredbe pa večkrat odigramo po svoje, dodamo kaj svojega. Tako so zanimivejše za nas kot tudi poslušalce. Pri nastopanju pa damo vse od sebe in skušamo na odru pustiti energijo. Uživamo v glasbi in se ji prepustimo. Sami izdelujemo tudi rekvizite, Monika kot umetnica vedno pripravi kakšno samosvojo instalacijo.«

Kakšno je vaše mnenje o različnih glasbenih izborih, pa recimo televizijsko podprtih projektih, kot je Slovenija ima talent?

»Taki izbori so super, sploh če so kvalitetno izpeljani kot Šourock, na primer. Danes mlada skupina težko dobi priložnost, da se pokaže na večjem odru. Če jo, se največkrat predstavlja kot ena predskupin in takrat je na žalost dvorana še dokaj prazna. Tako se spregleda veliko odličnih skupin, ki se morda nikoli ne prebijejo na sceno, kar je žalostno. Nam je najljubši nastop na Newcomerju v Gradcu, kjer smo zasedli četrto mesto, Eva pa je postala tudi najboljši vokal festivala. Televizijski izbori so specifični. Kažejo, da imamo veliko kvalitetnih pevcev, plesalcev ... Prinesejo ti \'instant\' uspeh. Čez noč te poznajo vsi, dobiš pisca besedil, glasbe, medijsko podporo ... Naredijo šov, zmagovalci, ki obstanejo na sceni, pa so redki. Tistim, ki ustvarjajo lastno glasbo, je lahko tovrsten šov v pomoč, za uspeh pa so še vseeno morali garati.«

Vas nastop na Evroviziji zanima?

»Nikoli ne reci nikoli, ampak v trenuten koncept tega tekmovanja najverjetneje ne sodimo.«