V dobrem letu sto novih delovnih mest

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 29. april 2013 / 06:00

"Opažamo zaostrovanje razmer, vendar trenutno padca naročil pri nas ni. Morda zaradi stalno novih projektov. Vendar se celotno poslovno okolje zaostruje, proizvajalci z evropskega Vzhoda so še nekoliko bolj agresivni, pritiski na stroške so vedno hujši," pravi Marjan Pogačnik, direktor Iskre Mehanizmi.

V letu 2011 ste v Iskri Mehanizmi poslovno leto zaključili s 57 milijoni evrov prihodkov. Kako ste poslovali lani?
»Po pričakovanjih je promet zrasel za desetino, obseg prodaje se je povišal na 63 milijonov evrov. Dobiček je bil nekoliko višji kot leto prej, po plačilu davkov je znašal blizu 1,5 milijona evrov. Pozna se, da smo se lotili investicije v proizvodnjo mehatronike, ki bo odprta do sredine leta, ki jo namenjamo novi generaciji radarskega tempomata. Investicija je visoka pet milijonov evrov, kar je za naše podjetje ogromno. Je največja investicija v zgodovini, povprečno tolikšen znesek namenimo v štirih letih.«

Kaj si obetate od proizvodnje radarskega senzorja za regulacijo hitrosti (radarski tempomat)?
»Proizvodnjo moramo potrojiti. Z obstoječo, kjer že proizvajamo radarski tempomat v dveh do treh izmenah, naročila pa še vedno rastejo, imamo veliko težav z zagotavljanjem dobav. Trenutno tudi na tem področju vlada manjša recesija, kar nam ustreza. Do zaključka investicije.«

Kako na vaše sodelovanje s kupci vpliva, da prihajate iz Slovenije?
»Malo že. Sicer imajo naši neposredni partnerji že ustvarjeno mnenje o slovenski ekonomiji in našem podjetju. Povedo, da je naše podjetje dobro, saj smo izvozniki, o Sloveniji pa, da ima probleme. Vendar pa imajo problemi Slovenije prav lahko vpliv na odločitve v centralah uprav svetovnih koncernov, ki temeljijo na poročilih analitikov in medijev.«

Vas tepe šibak slovenski bančni sistem?
»Zagotovo so pri nas dražji krediti kot v tujini. Obstaja nevarnost, da bi se bančni sistem oslabil, kot se je gradbeni sektor, in bi tuje banke prevzele posle ter kasneje pobrale le smetano. Mi težav za zdaj nimamo, pa vendar, postopki so danes bolj kompleksni, dolgotrajnejši, morda bolj preudarni kot pred časom. «

Vaša rast v zadnjih letih temelji na novih izdelkih. So na obzorju nove inovacije?
»Lani smo v proizvodnjo vpeljali štiri nove izdelke, od tega sta bila dva popolnoma razvojna, za dva električna aparata smo prejeli Philipsovo priznanje in ju tudi patentirali. Modul za regulacijo luči smo začeli izdelovati velikoserijsko v treh izmenah, zaključili smo s prvo fazo razvoja nove generacije modula radarskega senzorja za regulacijo hitrosti avtomobila. S tem je povezan tudi investicijski projekt. Do sredine leta mora biti izdelek povsem nared za testiranje, v drugi polovici leta bomo morali zagotoviti že povečanje kapacitet.«

Kdaj se boste rešili grehov in bremen iz preteklosti?
»Delno smo že odplačali kredite, ki so šli na račun lastninjenja in nepremičninskih mahinacij večinoma bivših »tajkunskih« lastnikov (predvsem Jureta Prebila in Marka Smoleta) v višini desetih milijonov evrov. Ostala je še približno polovica. Še vedno nas preko tožb in ovadb nekdanji lastniki izsiljujejo. Na osnovi ukradenih delnic skušajo izsiliti neke bonitete, hkrati pa škodujejo podjetju. Približno milijon evrov obveznosti iz teh problemov, ki so jih naprtili podjetju, imamo na ta račun letno.«

Dobršen del dobička torej poberejo stare zgodbe?
»Približno pol milijona glavnice in enak del obresti, brez teh zneskov bi imeli dva milijona evrov dobička, ki ga seveda nujno rabimo za normalen razvoj podjetja. Zato je nujno potrebno v Sloveniji spremeniti toleranco do takšnih »poslovnežev«, ki podjetju niso prinesli nič pozitivnega, ampak same obremenitve, ki jih potem plačujemo vsi.«

Lani ste opazno povečali število zaposlenih.
»Skupaj nas je že 530 sodelavcev ali približno petdeset več kot dve leti prej. Vendar ne v režiji, okrepili smo predvsem razvoj in kakovost in del proizvodnje. Poleg omenjenega števila zaposlenih v Sloveniji je tudi v Bosni sto sodelavcev.«

Imate veliko agencijskih delavcev?
»Približno sto.«

Boste z reformo trga dela uveljavili spodbude in več zaposlovali za nedoločen čas?
»Vseskozi po malem zaposlujemo za nedoločen čas, vendar po kapljicah in le takrat, ko vemo, da bo dela dovolj za (poudari, op. a.) nedoločen čas. Naša proizvodnja je delno sezonska. Zato ob viških naročil najemamo delovno silo. Težko je napovedovati vnaprej, kakšno leto bomo imeli. Zato je težko zaposlovati, vselej mi v podzavesti kljuje prvi val krize, ki je pljusnil tako nenadoma.«

Pa vendar imate sklenjene dobre pogodbe za dolgoročnejše poslovanje z glavnimi partnerji.
»Imamo krovne pogodbe, vendar garancij za delo ni. Že bivši direktor je večkrat poudaril, da so garancije za delo tri: stroški, kakovost in zanesljive dobave. Pri zaposlovanju smo vedno zelo previdni. Lani je bilo dobro leto, več dela in več sodelavcev. Med njimi tudi agencijskih.«

In nova zakonodaja?
»Poglobil se nisem, opažam pa, da smo sprejeli bolj marketinško reformo za tujino, ne verjamem pa, da bomo zaradi tega bolj konkurenčni.«

Kaj pa stimulacije za zaposlovanje za nedoločen čas?
»Morda sem preveč liberalen. Pogodba o zaposlitvi določa odnos med delodajalcem in delojemalcem. Med podpisnikoma mora obstajati zaupanje, če ga ni in se ne ujameš, nobena pogodba nima veljave. V nasprotnem primeru pogodbe niti ne potrebuješ. Če dva ne moreta delati skupaj, ju lahko stroga zakonodaja, kot je še vedno tudi naša, omejuje.«

Ali ni danes, v času visoke brezposelnosti in gospodarske recesije, nov pomen nacionalnega interesa dobro plačana služba, lastništvo pa ni pomembno?
»Mišljenje se spreminja. O nacionalnem interesu je lahko govoriti s polnimi žepi, žal danes drvimo v drugo skrajnost. Ko je bilo vsega dovolj, napak v sistemu niti nismo opazili, važen je bil kapital in lastništvo. S tem smo povezovali t. i. nacionalni interes. Danes, ko je kriza prinesla visoko stopnjo brezposelnosti, je delo znova bolj pomembno. Veliko uglednih podjetij, ki so bila lokalno zelo močna, od Droge in Kolinske, Ljubljanskih mlekarn, Fructala, smo razprodali, prodajata se Elan in Peko. Morda vsa ne bi preživela današnje krize, a bi ob normalnem gospodarjenju bila večinoma tudi danes uspešna. Pri vseh odločitvah bi morali imeti pravo mero, saj razprodaja premoženja zagotovo ni dobra. Uspešnost podjetij je naš nacionalni interes, razprodaja pa ne vodi v prihodnost.«

Je kriv tudi slovenski model lastninjenja?
»Zakaj smo potrebovali tajkune? Zakaj država v podjetjih vodi predvsem strankarsko politiko, poslovno politiko pa le, če ostane čas. Zato, ker je to očitno ustrezalo oblastnikom. Dovolili smo, da so do lastništva v podjetjih prišli ljudje, ki se s podjetji niso ukvarjali, ampak so se ukvarjali bolj naložbeno – če bo šlo, bo šlo, sicer bomo prodali. V državna podjetja so kadrovali po načelu »glavno, da je naš«. Torej je bilo državna podjetja zaželeno voditi predvsem lojalno politiki in temu je ustrezen tudi rezultat. Če pogledamo NLB, se vodenje v zadnjih desetih letih ne sme ponoviti, zato jo je bolje prodati. Konjunktura je vse te probleme zelo skrivala in so se razgalili ob pojavu krize. Na koncu smo krivi sami (no, lahko rečemo politika) in če res nismo sposobni, potem je bolje pustiti upravljanje drugim, pa čeprav so tujci.«