Lepo je v naši domovini biti mlad

Ni ga dneva, da človek ne bi bil slabe volje. Vsakokrat ko odprem časopis, radio, televizijo, mi skoči v obraz in uho novica o novo odkritem gospodarskem kriminalu, o tem, kako si storilci nemudoma zavarujejo ukradeno premoženje z zemljiškimi dolgovi, koliko neplačnikov davkov je med njimi ter kako so in ga še, kapital prenašajo v razne davčne oaze po vsem svetu. Seveda je to počela in še počne manjšina na račun večine. Kar pa me še posebej moti, pa je dejstvo, da je veliko tovrstnih »rabot« legalnih, seveda pa še zdaleč ne moralnih, tako da precej ljudi te baže nikdar ne bo stopilo pred sodišče.

Ta sistem legalnih kraj ni nastal čez noč. Skrbno se je gradil skozi celo obdobje po osamosvojitvi zlasti v času Drnovškovih in Janševih vlad. Kakšnih posebnih protestov pa tudi ni bilo slišati s strani SD, dokler jo je vodil Borut Pahor. Iz tega zlahka lahko sklepamo, da sta bili tako »desnica« kot »levica« na istem bregu reke, po kateri so milijoni tekli v žepe »sposobnih« posameznikov in na račune političnih strank, zlasti tistih, ki so bile v oblastni koaliciji. Od tod tudi politična sprega med politiko in bančnim sistemom, zaradi česar se bo v »slabi banki« nakopičila velika vsota neizterljivih terjatev, ki jih bomo odplačali davkoplačevalci. Ker je cerkev ena izmed največjih dolžnikov, ki ne more poravnati svojih dolgov, me zanima, ali bodo slovenski škofje s kardinalom na čelu darovali maše za davkoplačevalce in molili, da bi bili tudi neverni davkoplačevalci deležni božjega kraljestva. Saj je tako božja volja tudi ta, da namesto cerkve plačajo terjatve drugi, pri čemer iz nebeških blagajn niso pripravljeni plačati niti evra. Nauk: moli in delaj je še vedno v modi, saj je to tudi eden izmed temeljev kapitalizma.

Če bi zanikal, da dostikrat razmišljam o socializmu kot družbenem sistemu, bi se zlagal. Vsakokrat razmišljam o podjetju IBI, katerega direktor je bil danes na žalost pozabljeni Franc Oman – Ceta. To je bil človek, ki je socializem materializiral. Delavci so imeli dobre plače. Imeli so svoj vrtec, zdravstveno in zobozdravstveno ambulanto. Podjetje je razpolagalo z več stanovanji, kot je bilo potreb. Pogrebne stroške tudi za upokojene delavce je prevzelo podjetje. Podjetje je prispevalo za šport, kulturo, za marsikatero šolo, da o počitniškem domu v Strunjanu niti ne govorim. Po kapitalistično bi rekli, da se je dobiček prelil nazaj v dobrobit delavcem in širši skupnosti. Franc Oman je s svojim delom dokazal, da socializem ni prazna fraza in da si lahko mednarodno uspešen, čeprav nisi v kapitalističnem sistemu. Žal je ravno ta sistem v navezi z nesposobnim vodstvom in lastniki to podjetje spravil v stečaj, delavce pa ob vsakdanji kruh.

»Lepo je v naši domovini biti mlad,« je bila pesem, ki nas je takratne mlade navduševala. Danes bi se lahko ta pesem pela kot žalostinka, na grobovih upanja tistih mladih, ki iščejo prve službe, mladih, ki jim je vlada odtegnila sredstva za nadaljnje raziskovanje, mladih, ki se zabadajo z iglami, mladih, ki ne morejo študirati, ker nimajo dovolj sredstev za študij, mladih, ki si ne morejo ustvariti družine, ker nimajo kje prebivati, ... Vsem tem pa je skupno to, da bodo odplačevali dolgove, ki jih niso zakrivili.

Vsem mladim in manj mladim čestitam za 25. maj, dan mladosti.