Za svobodo, za kruh

Letos zaradi varčevanja ni bilo uradne državne proslave dneva upora proti okupatorju. Nič hudega. Boljše počastitve praznika, kakršna je bil koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora v Areni Stožice, namreč sploh ne bi moglo biti. Včasih je človeku žal, da pri kakšnem dogodku ni bil osebno zraven, in kar se mene tiče, je ta eden takih. Videl sem reportažo na spletu in posnetek na televiziji, a tisto udarno štimungo je bolje doživeti v živo. Tržaški zbor je pod vodstvom Pie Cah skupaj z gosti soustvaril izjemen večer; koncertni dogodek pod Borovim naslovom Za svobodo, za kruh je trajal štiri ure. Prodali so vse vstopnice, v dvorani je bilo okrog dvanajst tisoč »upornikov«.

Med gosti na odru so bile tudi Kombinatke, pa Zoran Predin, Vlado Kreslin, Buldogi, Zaklonišče prepeva, Darko Nikolovski, Iztok Mlakar, Drago Mislej – Mef, Kraški ovčarji … O posrečeni kombinaciji priča tudi repertoar večera, v katerem so se zvrstile skladbe: Na Juriš, Naša vojska, Ob tabornem ognju, Jutri gremo v napad, Nabrusimo kose, Dime donde vas morena, Na oknu, Sivi sokole, Hej brigade, Komandant Stane, Pesem XIV. divizije, Nov cvet, Kraj Sutjeske hladne vode, Comandante Che Guevara, Heroes, Banda kravatarska, Bandiera Rossa, Računajte na nas, Partizan, To ni političen song, Bella ciao, Počiva jezero v tihoti, Katjuša, Svoboda, Črni bratje, Abraham Lincoln brigade, Power to the people, Pesem upora, Puntarska, Pubi usidmo se, La brigata Garibaldi, Svjaščennaja vojna, Die Thaelmann Kolonne, Venceremos, Na Kordunu, Black and white, Marseljeza, Delam kot zamorc, El pueblo unido, Bilečanka. In ne nazadnje še obvezni himni: Vstajenje Primorske in Internacionala.

Med poslušalstvom so bili ljudje več vrst, vseh generacij, a gotovo tudi s skupnim imenovalcem leve provenience. Ni bilo malo takih, ki delajo kot zamorci, nekaj pa gotovo tudi tistih, ki bi jih lahko uvrstili v »bando kravatarsko«; kravate pa so bile skoraj vse rdeče. Tej klasifikaciji se je spretno izognil predsednik republike, ki je prišel v elegantnem športnem suknjiču brez kravate; boter dvorane in župan mesta, v katerem ta stoji, pa si je oblekel kar rdečo majico z napisom Ljubljana je lepo mesto. Predsednik ustavnega sodišča si seveda ni smel privoščiti spodrsljaja, ni mogel obleči drugega kot elegantno temno obleko s temno kravato. Za izbran okus je treba pohvaliti predsednico vlade; drzna rdeča obleka je zelo poudarila njeno ženstvenost!

Vstajniki, ki so se istega dne udeležili 5. Vseslovenske ljudske vstaje, so to pot nastopili v precej skromnejši izvedbi kot na prejšnjih štirih vstajah. Po oceni policije jih je bilo le kakih tisoč. Priznati je treba, da je bilo vsaj desetkrat večje občinstvo na večernem koncertu to pot bolj učinkovito v vztrajanju pri uporniški drži. Kakor koli že obrnemo to reč, je gotovo to: junak 27. aprila 2013 so bili »Pinkoti«, »il coro partigiano triestino«. Predsednik republike jim je v predsedniški palači med vstajo na bližnjem Kongresnem trgu podelil zlati red za zasluge. Zapeli so tudi vstajnikom. Zvečer pa so prav oni zares povzdignili praznični dan. S pesmijo. Že pred koncertom pa so na svoji spletni strani zapisali: »Mi smo tu! In se upiramo: izkoriščanju, bogatenju peščice, korupciji in klientelizmu, vsakršni obliki diskriminacije, sprevračanju zgodovine NOB, večanju ideoloških razlik ...

Zahtevamo pošteno in pravično družbo. Ker želimo živeti od svojega dela; ker nam ni vseeno, da starejši komaj shajajo s svojimi pokojninami, mladi pa sploh nimajo priložnosti, da bi dobili delo …«