Zaporniška številka 30 196

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. april 2013 / 06:00

Nedavni muzejski večer je Gorenjski muzej posvetil 68. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Dachau. Spomine na očeta Oskarja, ki je bil v taborišču od 24. maja 1942 do 3. junija 1945, je obudil Davorin Preisinger.

»To je očetov rojstni list, rojen je bil v Trstu leta 1911. Kasneje se je družina preselila v Stražišče pri Kranju … Tole je moj oče v mladih letih. Igral je nogomet, kolesaril,« je v dvorani gradu Khislstein v Kranju na torkov muzejski večer pripovedoval in kazal obledele črno-bele fotografije Davorin Preisinger. Med obiskovalci so bili tudi sinovi, vnuki tistih, ki so mesece in leta preživeli v taborišču, veliko jih je zaradi nečloveškega trpljenja tudi umrlo za zidovi taborišča. Po podatkih je v Dachau umrlo okoli 2000 Slovencev.

Oskarja Preisingerja so aretirali med raznašanjem pošte v Bitnjah januarja leta 1942. Kot pismonoša je pogosto prenašal skrivna partizanska obvestila, skrbel za kurirsko povezavo med Stražiščem in partizani okrog Mohorja. Aretirali so ga, ker je poskrbel za varno skrivališče štirih ranjencev iz dražgoške bitke. Izdan je bil. Prepeljali so ga v škofjeloške zapore, od tam v begunjske. »Z mamo sva ga v Begunjah enkrat obiskala. Peš sva šla iz Stražišča,« se spominja sin Davorin. Očeta so iz Begunj odpeljali v Celovec, potem v Dachau. V koncentracijskem taborišču v Dachau je bil od 24. maja 1942 do 3. junija 1945. To so bila leta nepredstavljivega nečloveškega trpljenja, je poudaril sin Davorin.

Preživel petdeset udarcev z bikovko
Oskar Preisinger je bil spomladi leta 1943 kot pekovski pomočnik premeščen v taboriščno pekarno. »Zvečer, po delu, je pod obleko pretihotapil kak hlebec kruha in ga razdelil med sojetnike. Med zaporniki je bila organizirana t. i. Rdeča pomoč, eden od organizatorjev je bil Franc Oman – Ceta. Z očetom sta se poznala še od doma in si zaupala. Ceta je Oskarju naročil, naj prinaša čim več kruha, ki so ga razdeljevali oslabelim in tistim, ki od doma niso dobivali paketov. Pošiljanje paketov v taborišče so Nemci dovolili šele v letu 1943, prej so taboriščniki zaradi pomanjkanja hrane množično umirali. Vendar mnogi zaporniki, predvsem Istrani in Dalmatinci, niso imeli stika z domačimi. Nekega večera so jih pred vhodom v taborišče pregledali stražarji, pri očetu so odkrili tri hlebce kruha, po kakšen hlebec so imeli tudi drugi. Po zasliševanju s pretepanjem so vse obsodili na 25 udarcev z bikovko. Oče si je hotel prikrajšati muke in je pod zaporniške hlače podstavil karton. Esesovec je že po nekaj udarcih odkril prevaro. Slekli so ga in mu podvojili kazen na 50 udarcev. Bolečine, ki jih je preživljal, so nepredstavljive. Razbičana koža in scefrano živo meso se dolgo niso zacelili,« je pripovedoval Davorin Preisinger.

Da ne bi pozabili
»Kdor se ne spominja preteklosti, je obsojen na to, da jo bo še enkrat doživel,« je misli Santayane povzela strokovna sodelavka Gorenjskega muzeja dr. Verena Vidrih Perko, ki je citirala tudi odlomke iz Nekropole Borisa Pahorja. Poudarila je: »Mislim, da ni slovenske družine, ki ni dala svojega strašnega davka med drugo vojno in so zato to toliko bolj dragocena pričevanja.«

Oskar Preisinger je preživel Dachau. Taborišče so osvobodili 29. aprila 1945. »Oče, ki je bil zelo dober človek in vedre narave, je o grozotah koncentracijskega taborišča redkokdaj spregovoril. Kasneje nam je včasih pripovedoval, da so preživeli samo ljudje z močno voljo, ki nikoli niso obupali. Ko je kdo ob misli, da nikoli ne bo prišel iz taborišča, »scagal«, je v dveh, treh mesecih tudi umrl,« je dejal sin.

Po vojni je najprej delal kot miličnik v Stražišču, pa v Kranju, zatem je postal komandir milice na Jezerskem. Miličniško uniformo je kasneje slekel in šel za vodjo menze v tedanji delavski dom v Kranju. »Oče je hrano kupoval od kmetov, kar ni bilo po volji tedanji oblasti. Degradirali so ga na nižje delovno mesto, pa je vrnil partijsko knjižico in šel za peka,« je pojasnil sin Davorin. Še eno veliko razočaranje je Oskar Preisinger, prav tako njegov prijatelj in dahavski sotrpin Stane Šinkovec, doživel v času dachauskih procesov; leta 1948 in 1949 je bilo v Sloveniji proti 34 dachauskim internirancem z izsiljenimi priznanji in ponarejenimi dokazi sproženih več montiranih sodnih procesov, ki so imeli politične cilje.

Dachau je po vojni obiskal dvakrat. Dahavska zgodba Oskarja Preisingerja je opisana na strani 237 v zborniku Dachau (založba Borec, 1981). Njegov sin pa pripoved sklene s prijetnejšimi spomini. S tem, kako je bil oče navdušen sankač, pa ribič in s fotografijo, na kateri se oče z vnukinjo sprehaja na morju …