Nove oblike terorizma

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. april 2013 / 06:00

Kam v teh časih? Če gremo na enega svetovnih maratonov, tvegamo, da nas raznese bomba. V Kongo, najbogatejšo in hkrati najrevnejšo in najbolj terorizirano državo na svetu, si upa le Tomo Križnar. Zato pojdimo raje v Amsterdam ali Pariz, v muzej ...

Teroristi kot solisti

ZDA (in za njimi slej ko prej še kdo) se soočajo z novimi oblikami terorizma. Kar se je 11. septembra 2001 zgodilo v New Yorku, je bilo grozljivih razsežnosti, a teroristi so v akciji tudi sami pomrli, njihova globalna organizacija Al Kaida pa se je brž ponosno javila, da gre za njeno delo. Za ZDA in globalni kapital je bil ta veliki teroristični akt kot naročen, uporabili so ga kot povod za napad na Irak in Afganistan, da so lahko v tem delu sveta bolje zavarovali svoje strateške interese. Na koga pa naj se spravijo v takem primeru, kot je bombni napad na bostonskem maratonu? Ozadje sicer (v sredo) še ni razkrito, a kaže, da je dejanje čečenskih bratov Carnajev bolj solistično dejanje kot naročena akcija z režiserjem v ozadju. Če se bodo dejanja tega tipa – nepovezane solistične akcije – množila, bo to za države in varnostne organe vse težje obvladljivo. Če udariš hobotnico tipa Al Kaida pri glavi, jo hkrati oslabiš v vseh njenih lovkah. Tu pa gre za množico majhnih in samostojnih hobotnic. Nekateri od napadalcev so motivirani ideološko (Norvežan Anders Behring Breivik) in religiozno (najbrž tudi čečenska brata), drugi patološko (množični morilec iz šole v Newtownu, Connecticut), a bistvene razlike med njimi ni, skupna jim je velika učinkovitost v ubijanju, čeprav je pristop amaterski in solistični. To je ena, tehnična, plat zadeve. Druga je njeno sociokulturno ozadje. Če se takšno dejanje zgodi na Norveškem ali v ZDA, je to vsega obsojanja vredni terorizem. Če se enako oziroma podobno dejanje, s podobnim ali še večjim številom žrtev, zgodi v Iraku ali Afganistanu, je to le »incident« (nepričakovani in neprijetni dogodek). Norveška in ameriška življenja imajo na civilizacijskem in kulturnem trgu veliko višjo vrednost kot iraška in afganistanska.

Ustrahovanje v Kongu
»Obiskal sem kar nekaj nevarnih krajev v Afganistanu in Pakistanu, Kambodži, Gvatemali, Braziliji, Iranu, Sudanu in na drugih prizoriščih, kjer se za nadzor naravnih virov prerivajo in ubijajo najbolj surovi značaji človeške vrste. Ampak tako strah, kot me je kar naprej na robu pragozdov in savan pod zasneženimi ugaslimi vulkani vzhodnega Konga, me ni bilo še nikjer …« Tako začenja gorenjski rojak in svetovni popotnik Tomo Križnar svoje poročilo s poti v Kongo (Sobotna priloga Dela, 20. aprila 2013). Država je polna zased zasebnih milic. Vsepovsod so postavljene, ustavljajo potnike, ustrahujejo in zahtevajo plačilo za prehod. Z njimi se sooča vsak, ki gre tja dol. Razlika je samo v tem, da velike skupine »turistov« (največjo tvorijo Kitajci) podkupnino plačajo »Big Manu« v Kinšasi (to je predsednik Joseph Kabila), drugi morajo plačevati na terenu. Če ne plačaš, te oropajo, posilijo in ubijejo. »Demokratično republiko« Kongo smo v tem pisanju že omenili. To je država, ki je po naravnih bogastvih najbogatejša, po BDP na glavo prebivalca pa najrevnejša na svetu. Vsi bi radi njena naravna bogastva, največje pa je povpraševanje po koltanu. »Koltan je okrajšava za kolumbit-tantalit, rudnino, ki vsebuje niobij in tantal. Če se koltan rafinira, postane prašek, ki je odporen proti največjim temperaturam, z edinstveno zmožnostjo skladiščenja električnega toka. Zato ga ne vgrajuje v kondenzatorje samo vojaška industrija, ampak tudi vsa civilna digitalna tehnika, od zabavne, ki ga potrebuje za igralne konzole, do najbolj praktične, ki jo najbolj množično uporabljamo vsi v svojih mobilnih telefonih, digitalnih kamerah, računalnikih ... Koltan omogoča, da so naše naprave vse manjše in manjše, kar nam daje vse večje udobje. Devetdeset odstotkov koltana so nadnacionalne korporacije, katerih logi nam osvetljujejo noči z največjih modernih babilonskih stolpov sodobnih Sodom in Gomor, doslej odkrile tod v vzhodnem Kongu …« Zdaj vam je najbrž že bolj jasno, za kaj gre.

V Amsterdam in Pariz
Za sklep tokratnih ogledov po svetu bi vam rad priporočil še obisk dveh nedavno odprtih vrhunskih razstav. V pariškem razstavišču Petit Palais so 18. aprila odprli razstavo Slovenski impresionisti, na ogled je do 13. julija. To je doslej največja razstava naše likovne umetnosti zunaj Slovenije. V Amsterdamu pa so po skoraj deset let trajajoči prenovi znova odprli sloviti »Rijks«. Tako svoj Rijksmuseum imenujejo meščani Amsterdama, sodi pa v prvo ligo svetovnih muzejev, kakršni so pariški Louvre, madridski Prado ali newyorški Metropolitanski muzej. Če je osrednji eksponat Louvra Mona Lisa, potem je v Rijksu osrednja točka Rembrandtova slika Nočna straža. Simbolizira zlato dobo nizozemskega slikarstva in zgodovine, 17. stoletje, ko je bila Nizozemska vodilna tako v trgovini kot v umetnosti.