Habsburžani

»Franc Jožef I. je kot mogočen vladar tudi na Slovenskem vedno zbudil izjemno zanimanje. Naše kraje je obiskal večkrat, prvič leta 1850. S cesarico Elizabeto se je 17. novembra 1856 mudil v Ljubljani, kjer so mu pripravili veličasten sprejem s slovesno razsvetljavo, slavoloki in plesom. V Ljubljani je bil še večkrat, tako, denimo, leta 1883, ko je položil temeljni kamen za stavbo današnjega Narodnega muzeja. Istega leta je prišel tudi na Bled. Na železniški postaji v Lescah so mu pevci Jakoba Aljaža kljub veliki jezi nemškutarjev zapeli slovensko pesem in mu s tem simbolično pokazali, da je Kranjska domovina Slovencev. Cesar jih je v nagovoru pohvalil. Marca 1857 je cesarski par prišel v Postojno in si ogledal jamo. Cesar je leta 1891 obiskal vojaške vaje pri Dramljah na Štajerskem, v Ljubljano pa je pripotoval še leta 1895, po potresu. Na Slovenskem so vsa leta zelo slovesno praznovali njegov rojstni dan in god. Kot zanimivost dodajmo, da je bil zelo zaslužen za ohranitev lipicancev pri nas, saj je že prvo leto vladavine, 1848., odredil, da mora kobilarna ostati v Lipici. V mnogih slovenskih krajih so po njem imenovali ulice, trge, mostove in stavbe. Ljubljana je, denimo, imela Cesto Franca Jožefa (zdaj Cankarjeva cesta), trg cesarja Jožefa (zdaj Krekov trg) in jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa (zdaj Drama SNG).«

Gornji odlomek je iz imenitne monografije o Habsburžanih. Napisala jo je nemška publicistka Eva Demmerle, dolgoletna sodelavka Otta von Habsburga. Njeno delo je prevedel Igor Antič, ki je v prevod diskretno vpletel vstavke o Habsburžanih in Slovencih (kakršen je navedeni). Knjigo bogati več kot štiristo fotografij, mnoge so res enkratne in jih tu vidimo prvič. Ob prebiranju te knjige človek pomisli, da bi morali biti Slovenci bolj ponosni na dejstvo, da so bili Habsburžani kar 640 let tudi naši vladarji – od 1278, ko je Rudolf I. Habsburški pridobil slovenske dežele pod svojo krono, do 1918, ko se je moral zadnji cesar Karel odpovedati prestolu. Večina Slovencev ima v zavesti le Marijo Terezijo in Franca Jožefa, pa še o teh ne ve prav veliko. Se zavedamo, da smo že v 16. stoletju živeli v »globalnem« kraljestvu, za katerega je njegov vladar Karel V. upravičeno zatrdil, da v njem sonce nikoli ne zaide. Nosil je namreč tudi špansko kraljevsko krono, pod katero so takrat sodile tudi velike posesti v obeh Amerikah, Filipini, del Nove Gvineje in Salomonovi otoki … Berite in se čudite.