Pojemo z Metko Štok

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / petek, 19. april 2013 / 06:00

Petje je bilo Kranjčanki Metki Štok položeno v zibelko. Nekje vmes je spoznala, da najbolj uživa, ko prepeva swing in brazilske bossanove. Poučevala ni nikoli, se je pa pred leti odločila, da začne pripravljati glasbene delavnice, ki jih je poimenovala kar Pojemo z Metko Štok.

Metka Štok se je s petjem resneje spoznala že v gimnazijskih letih. »Sicer pa smo doma veliko prepevali. Predvsem slovenske narodne od Nocoj, pa oh nocoj, Kako bom ljubila do Bilečanke. Mami je v mladih letih pela pri Trboveljskem slavčku, oče pa ni imel kake posebne glasbene izobrazbe, a veliko posluha za umetnost in kulturo.« Metka je otroštvo preživela v Medvodah, vse zgodnje šolanje pa v Kranju.

V mladosti se je učila igranja na klavir, v pevskem smislu je samouk, ki ni zanemaril svojega talenta, katerega so prepoznali tudi drugi. Njena ljubezen do prepevanja jo je najprej pripeljala do Velikega kranjskega zabavnega orkestra, ki ga je vodil Franci Puhar. »Gimnazijski sošolec Vasja Repinc me je spodbudil, da sem prišla na vajo, ker sem med odmori in povsod kar naprej prepevala. Spominjam se velikega nastopa v Kinu Center v Kranju, kjer so peli Marjana Deržaj, Lado Leskovar, Barbara Jarc in drugi.«

Aktivna pevska leta
Izoblikovala se je kranjska triperesna deteljica, ki sta jo poleg Metke sestavljali še Sonja Gabršček in Berta Ambrož. Z omenjenim orkestrom so dekleta nastopala po Sloveniji. Takrat so bile stare od osemnajst do dvajset let. Čez čas pa je Puhar Metki predlagal, naj poizkusi na RTV-jevski oddaji Pokaži, kaj znaš. Pevce je tedaj spremljal ansambel Jožeta Kelbla in zgodila se je pevska prelomnica. »Ansambel je imel namreč redno zaposlitev v nočnem klubu Hotela Slon. Z njimi je po vrsti znanih slovenskih pevcev – od Jelke Cvetežar, Marjane Deržaj, Nina Robiča takrat pela Elda Viler, ki pa je ravno tedaj odšla, in so mene vprašali, če bi pela z njimi. Najprej sem vskočila za kakšen mesec, na koncu so me zaposlili in ostala sem kar tri leta. Tako da so bila to leta – tja do leta 1966 moja najbolj aktivna pevska leta v slovenski popevki.«

Sledila so snemanja na televiziji, radiu, nastopala je na festivalih Slovenske popevke, do danes posnela zgoščenko. Vmes je diplomirala iz angleščine in francoščine, se omožila, zaposlila v turizmu in se za trenutek bolj kot petju posvetila svoji družini. A se je čez čas vrnila v pevske vode. Kranjski Dixieland je nastal iz kranjskega zabavnega orkestra in začela je sodelovati z njim. »Veliko smo nastopali doma in v tujini. Največji uspeh je zmaga na francoskem mednarodnem tekmovanju New Orleans Jazza v Saint Raphaelu na Azurni obali leta 1988; v Kranju pa smo dobili priznanje veliko Prešernovo plaketo za delovanju na kulturnem področju naše občine.«

Klasični džez, swing in brazilski džez
Iz popevkarskega se je tako znašla v svetu dixielanda, glasbe njene mladosti, in ugotovila, da ji to res ustreza. Najbolj klasični džez, swing in brazilski džez. »Dixieland je posebna glasba. Živahna, lahkotna, inštrumentalno zelo zahtevna muzika, vokalno pa ne tako. Kot pevka sem poskušala doseči več in začela nastopati kot pevka v triu ali duetu s klavirjem. Postala sem pravzaprav prva pevka džeza pri nas in veliko nastopala po džezovskih klubih.«

Kultura petja in glasbe
Od leta 2008 pa Metka organizira glasbene delavnice Pojemo z Metko Štok. Projekt je podprla tudi Mestna občina Kranj. Z delavnicami pa je Metka najprej gostovala v blejskem Apropoju, nadaljevala s srečanji v Mitnici, danes pa so vsako tretjo sredo v mesecu delavnice v kranjskem gostišču Arvaj. »Ljudem sem želela približati dixieland.« Idejo je dobila pri prijateljici, ki vsako leto pripravi zelo organizirano pustno zabavo. Vedno izbere temo zanjo in enkrat se je tema nanašala na pevsko tekmovanje.

»Vsak si je izbral svojega pevca, odpel eno njegovo pesem, in to v živo. In ko sem videla zagnanost tekmovalcev, kako so hodili k meni po nasvete, naj vadim z njimi … Vse skupaj so vzeli zelo resno. Maska Edit Piaf se je na primer odločila, da bo pesem odpela v francoščini, kar sploh ni preprosto. In ta njihova zagretost in navdušenost sta me pripravili do tega, da sem začela razmišljati v smeri delavnic, srečanj, ki jih danes prirejam. Vsakič izberem drugo temo – lahko je to pesem, skladatelj, pevec, zvrst glasbe … Danes se bomo recimo pogovarjali o Oliverju Dragojeviću, enkrat prej smo spoznali Anito O'Day, ameriško džezovsko pevko, o kateri se ni toliko govorilo in pisalo. Obravnavali smo francoske šansone, slovensko popevko, slovenske narodne, italijansko popevko. Peli v francoščini in italijanščini, ker petje je tudi del delavnice.«

Na začetku je Metko s klaviaturami na delavnicah spremljal Vasja Repinc, sedaj jo Marko Petrušič, prisotni pa lahko tudi sami stopijo za mikrofon.

»Ko izberem temo, sledi izbor najbolj znane pesmi. Danes se bomo pogovarjali o Oliverju Dragojeviću in se recimo naučili Skalinado. Moj namen je, da čim več ljudi spozna čim več glasbe in da se naučijo razlikovanja, zakaj je kakšna dobra in kakšna ne.« V bistvu prisotne Metka uči glasbene kulture. Sama se je je učila in spoznavala skozi življenje, sproti, najverjetneje pa ji je osnovo zanjo vcepila že njena učiteljica klavirja v otroških letih.

In koliko časa trajajo delavnice?
Čisto odvisno od razpoloženja prisotnih, razloži Metka. Včasih dve uri, včasih več. Oliver je znan po svojih koncertih in čustvenem naboju, ki pritegne, in na zadnji delavnici so očitno prisotni to začutili tudi skozi razlago o njem, saj se je delavnica v prijetnem vzdušju končala v poznih večernih urah.