Rastlina, ki bi morala smrdeti

Pri navadni smrdljivki bi človek pričakoval, da smrdi - zakaj bi na vsem svetu sicer nosila to ime? Ampak bolj jo ovohavam, bolj se zdi, da rastlinica ne le da ne smrdi, ampak nasprotno - prav lepo diši ...

Slavnemu švedskemu botaniku Karlu Linneju, ki je smrdljivko (Aposeris foetida) neslavno poimenoval, iz neznanega razloga očitno ni dišala. In to »prekletstvo« še danes visi nad njo. Če gremo mimo tega, odkrijemo, da je smrdljivka ena najokusnejših spomladanskih rastlin, ki jo v nasprotju z njenim bolj čislanim dvojnikom regratom lahko uživamo vse tja do jeseni. In njeni listi ne postanejo prav nič trdi in grenki. Tudi potem, ko odcveti, ostanejo krhki in okusni.

Medtem ko je regrat stari znanec naših pomladanskih miz, se njemu po videzu in uporabnosti zelo podobna navadna smrdljivka na njih praktično ne znajde. No, na srečo zadnje čase ugled vse bolj pridobiva »divja« zelenjava, z njo pa tudi zapostavljena smrdljivka. In tisti, ki so ljubitelji vsega divjega, v tem času že lahko uživajo v nazobčani rastlinici, ki prijetno diši po kuhanem krompirju, v katerega mimogrede tudi zelo paše.

»To pa ni ta pravi regrat!«

Ko sem v otroštvu srečevala navadno smrdljivko, sem mislila, da je to regrat. Vedno pa mi je bilo čudno, zakaj ima tako nenavadne liste, ki so nekoliko drugače in veliko bolj nazobčani od regratovih. Kadar sem jo ugledala, sem pomislila: »To pa ni ta pravi regrat, tega se ne nabira!« Šele mnogo, mnogo let pozneje sem odkrila, da je ta »regrat« pravzaprav vsaj tako uporaben in zdravilen kot »ta pravi«, če ne še celo bolj. In zdaj lahko z gotovostjo rečem: »Ta regrat se lahko nabira, celo zelo zaželeno je, če želimo biti krepki in čili!«

Bukovi gozdovi so njen raj

Ker sta navadni smrdljivki všeč senca in spodobna vlažnost, se zadržuje le v gozdovih, najraje v bukovih in to samo do roba gozda. Na travnikih je ne iščite. Ima rumene cvetove in tako kot regrat nazobčane liste, le da so še močneje nazobčani. Cvetovi so nekoliko manj bujni od regratovih. Če niste povsem prepričani, ali je rastlina prava, utrgate list in ga pomanite med prsti. Če boste v nosu začutili vonj kuhanega krompirja, ste lahko gotovi, da je to rastlina, ki jo iščete.

Užitna od glave do pete

Pri smrdljivki ni treba »cvikati«, kateri del je užiten, kateri morebiti strupen. Pojemo lahko vso rastlino – od zelo mladih listov, razvitih listov, čvrstih listov, do popkov, stebel in cvetov. Mladi listi vsebujejo klorofil, zdravilno grenčino, flavonoide, kartenoide in precej rudnin. Smrdljivko uporabljamo zgolj svežo, je ne sušimo ali zamrzujemo, edinole popke lahko vlagamo v kis. Sicer pa, zakaj bi jo shranjevali, ko pa od marca do septembra z nekaj iznajdljivosti lahko pridemo do sveže. Kakopak pa je treba opozoriti, da jo nabiramo kulturno in v mejah normale.

Da bomo bolj divji …

Zakaj je dobro uživati smrdljivko in »divjo« zelenjavo nasploh? Dario Cortese bi dejal, da zato, ker vsebuje predvsem obilico »divjih« rudnin, ki večkrat presegajo tovrstno hranilno vrednost gojene zelenjave. Grenčine bodo spodbudile prebavo, vitamini bodo poskrbeli, da bomo spomladi in vse tja do prvega kostanja »divji« – v pozitivnem smislu, živahni, krepki in prav nič utrujeni. Poleg tega se bomo sproti razstrupljali in čistili telo. Za nameček bomo krepili tudi delovanje žolčnika in jeter.

S krompirjem ali avokadom …

Navadno smrdljivko navadno pripravimo kot solato. Za pripravo uporabimo svoj najljubši recept za regratovo solato. Mlade pa tudi starejše liste uporabljamo za solate vseh vrst, s krompirjem ali brez. Za solate se obnesejo tudi popki s stebli vred in cvetovi. Smrdljivka se denimo zelo dobro izkaže v mešanici z avokadom in čemažem. Sicer pa se poda k raznim prigrizkom in namazom. Z njo lahko okrasimo tunin namaz in popestrimo namaz iz mletih orehov in kisle smetane. Smrdljivko lahko vržemo v juho ali jo pripravimo podobno kot špinačo.