Vsak ima svoj hokej

V petek so na odru Gledališča Toneta Čufarja premierno uprizorili igro Zadnja tekma. Zgodba o jeseniškem hokeju in stanju duha - ne le v mestu, v vsej državi.

V petek zvečer je bila dvorana v »Čufarju« nabito polna. Kot se za Zadnjo tekmo spodobi. Slednje pravzaprav sploh ni bilo, prav tako ne golov niti zmagovalca. To pa nikakor ni zmedlo tribune, ki je bila namreč tokrat živahna, kot že dolgo ne. Igro, letošnjo spomladansko premiero ansambla Gledališča Toneta Čufarja, je namreč za tribuno žanrsko v podnaslovu opredelil tudi avtor ideje in režiser predstave Gregor Čušin.

Zgodba je na prvi pogled preprosta, ko pa jo pogledamo nekoliko bolj od blizu, se kaj hitro znajdemo v vrtincu medčloveških odnosov. Torej. Na Jesenicah je propadel hokejski klub, z dvorano se v zadnjih letih dogaja marsikaj, trenutno pa v njej menda polagajo parket. Za košarko, hokej se še vedno igra na ledu. Saj ne gre »le« za hokej, ljudem je bila vzeta tribuna, njihovo največje in edino stalno srečevališče. Če je kaj na Jesenicah vedno držalo, je bila to tribuna jug, stojišča.

V Zadnji tekmi je Čušin skupaj z igralci in ob poznavalski pomoči Neje Šmid in Blaža Račiča tribuno preselil na gledališki oder. Skozi uvodni del predstave nam tako kakšen ducat akterjev uprizori prav to, česar trenutno ni – tribuno. Komentiranje tega in onega, da se na Jesenicah nič več ne dogaja, da je potrošniška družba odgnala medčloveške odnose in sosed več ne pomaga sosedu, ampak se najraje »pogovarja« s televizijo v stanovanju. In družba, ki razpada po dolžini in širini, oni zgoraj kradejo brez zadržkov, oni spodaj so zadržani, ker nimajo … V drugem delu predstave je tekme, ki je, kot rečeno, le zunanji okvir dogajanja na odru, konec. Luči na tribuni ugasnejo in igralci stopajo »na led« s svojimi lastnimi zgodbami.

Igralski ansambel je prepričljiv, saj gledalcem v dvorani vseskozi leze pod kožo in nam daje občutek, da smo med njimi na tribuni. Ena prvih odlik tribune pa je zagotovo besedilo. Jeseničani vedo, da gre za resnično zgodbo vseh njih, ki pa ima v vsej svoji tragičnosti vselej tudi dobršno mero optimizma. Gregor Čušin to zna povedati duhovito, špikne, a ni žaljiv. Jezik je lep, a hkrati dovolj življenjski. Na tribuni so vendarle običajni ljudje. Tribuno so napolnili in jo oplemenitili igralci: Borut Verovšek, Boštjan Smukavec, Iztok Morič, Irena Leskovšek, Klemen Urh, Eva Leskovšek, Ivan Berlot, Klemen Klemenc, Milan Trkulja, Bojan Dornik in drugi. Medalje, ki jim jih je na koncu podelil Miha Rebolj, ki vodi sedanjo jeseniško hokejsko ekipo, vsekakor krasijo prave prsi. Skandiranje v dvorani Je-se-ni-ce ob zaključku predstave je bržkone dovolj zgovorno vabilo vsem Jeseničanom, Gornjesavcem, Gorenjcem … naj si Zadnjo tekmo nujno ogledajo. Čufarjevci z odra zabijejo marsikateri gol tistim, ki so zašuštrali vse skupaj, hkrati pa vse postavijo na realna tla, v kakšnih časih živimo. Hitro nam bo jasno, da ima vsako mesto svoj hokej, v kakršnikoli obliki že. Prva ponovitev Zadnje tekme sledi v nedeljo, 21. aprila, v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah.