Policisti so bili kifeljci, me pa makovke

Danes 58-letna Tržičanka Marija Krapež je bila leta 1974 med prvimi uniformiranimi policistkami, tedaj miličnicami na Gorenjskem. "Policist je bil tedaj izrazito moški poklic in smo se počutile kot nekakšne vsiljivke, pri svojem delu pa smo se morale tudi veliko bolj dokazovati kot moški kolegi," se spominja.

Letos mineva štirideset let, odkar so v slovenski policiji začeli zaposlovati tudi uniformirane policistke, tedaj še miličnice. Konec leta 1973 so namreč sprejeli prvih šest kandidatk na delovno mesto miličnica-pripravnica. Približno leto dni kasneje so prve tri miličnice prišle tudi na Gorenjsko. Takoj so pritegnile pozornost javnosti, prispevek o njih je objavil tudi Gorenjski glas. Med njimi je bila tudi danes 58-letna Tržičanka Marija Krapež. »Prve miličnice so sicer že leto prej zaposlili v Ljubljani, vendar so jih »skrili« v pisarne, tako da je šele nasledja generacija deklet v letu 1974, med njimi tudi jaz, resnično oblekla uniformo in delala na terenu,« se spominja Marija, ki je v policiji delala vse do upokojitve pred dobrimi trinajstimi leti.

Tedaj dvajsetletni Mariji so jeseni 1974 po opravljenem dodatnem izobraževanju v Ljubljani ponudili možnost zaposlitve v Celju, Ljubljani ali Kranju. »Ker prihajam iz Haloz, se mi je Celje zdelo preblizu doma, Ljubljana je bila že tedaj za kmečko dekle odločno prevelika, tako da sem na koncu izbrala Kranj, kjer pred tem še nisem bila,« razlaga sogovornica. Za delo policistke se je sicer odločila na predlog brata, ki je tedaj obiskoval kadetsko šolo v Tacnu. Gostinstvo, za kar se je sicer izučila po očetovi odločitvi, ji namreč ni dišalo, motilo jo je predvsem delo z vinjenimi gosti. Pa ni šla potem samo z dežja pod kap, saj se tudi policisti pogosto srečujejo z vinjenimi osebami, nas je zanimalo. »Ne, policisti so vendarle vsaj v preteklosti imeli precejšnjo avtoriteto, ki je natakarice nismo imele in smo morale biti ves čas prijazne in potrpežljive do gostov, naj so se do nas obnašali še tako žaljivo,« odgovori.

»Policist je bil tedaj izrazito moški poklic, vendar moram reči, da so nas sodelavci v Kranju kar dobro sprejeli. Vseeno pa smo se počutile kot nekakšne vsiljivke, pri svojem delu smo se morale ženske tudi veliko bolj dokazovati kot moški kolegi. Ker pa smo Štajerci zelo trdoživi, sem zdržala,« pripoveduje Marija, ki se spominja, da so jo tudi ljudje na cesti sprva zamenjevali za stevardese, železničarke, tudi poštarice. »Spominjam se, da so bile prve uniforme za miličnice res obupne. Ko sem tako šla na obisk k sorodnici, ki je živela v stolpnici v Kranju, me je ena od stanovalk zamenjala za poštarico in povprašala, ali imam kaj pošte zanjo,« se še danes nasmeje takšnim in drugačnim nerodnim pripetljajem, ki so sestavljale vsakdanjik prvih slovenskih uniformiranih policistk. »Sicer pa moram poudariti, da pri samem delu z občani ni bilo kakšnih velikih težav zaradi dejstva, da sem ženska. Le klicali so nas drugače kot moške policiste, ki so bili kifeljci. Nas so klicali makovke …«

No, kakšen moški pogled se je včasih vendarle malo dlje kot na moškem policistu zadržal na ženski v policijski uniformi. »Ko sem usmerjala promet v križišču na Laborah v Kranju, je naenkrat počilo za mano. Kasneje sem voznika vprašala, kaj je delal, da je trčil, pa mi je odgovoril, da je gledal mene,« se nasmehne. Iz policijskih začetkov se dobro spominja tudi prvega vozila oziroma voznika, ki ga je ustavila: »Prvič sem seveda ustavila fička. Voznika vprašam, ali je kaj popil, in mi odgovori, da samo mleko. Ga povabim, naj izstopi, pa se je od vinjenosti kar zvrnil iz avtomobila.«

Delo uniformirane policistke je opravljala dobrih štirinajst let, najdlje na mejnem prehodu na Ljubelju, na katerega ima še vedno zelo lepe spomine. »Policisti in cariniki smo bili tedaj dobri prijatelji, vedno smo si pomagali. Danes je menda precej drugače,« pove. Med delom na Ljubelju je celo sodelovala pri snemanju filma Paralele v produkciji slovenske in avstrijske televizije. Za deset let se je potem preselila na Policijsko upravo Kranj, kjer je bila tudi tajnica direktorja, zadnje leto in pol pred upokojitvijo pa je delala na letališki policiji na Brniku. Pisarniško delo ji očitno ni kaj prida škodovalo, saj se je tedaj po desetih letih znova udeležila letnega preverjanja streljanja z orožjem in z malokalibrsko puško dosegla 1. mesto med vsemi policistkami.