Poklon škofu in železarju

Pri nas imamo dve vrsti težav. Ene so dejanske narave, druge bolj simbolne. Dejanski problem nastane, če človek izgubi delo in ostane brez plače ali pa, če bo država bankrotirala in nam bo zavladala zloglasna trojka. Simbolni problemi pa so tisti, ki jih v javnost kot dimno zaveso spuščajo politiki in mediji, da bi z njimi zakrili dejanske težave in preusmerili našo pozornost z bistvenih na nebistvene reči. Takšne sorte je, denimo, vprašanje, ali je prav, da so Janeza Janšo izključili iz slovenskega PEN. Ta teden pa smo dobili novo prvovrstno vprašanje te vrste. Ali je prav, da se posmrtni ostanki škofa Rožmana prenesejo iz ameriškega v slovenski grob?

Po mojem je za veliko večino prav, da je tako. Ta in še prihodnji teden se pokaže, koliko zrelosti in strpnosti premoremo. Če bodo tudi v tem primeru prevladali polemični nad strpnimi toni, potem sprave še dolgo ne bo. Dela pokojnega škofa sicer lahko ocenjujemo vsak po svoje, a njegovi pravici do groba v domovini ne moremo oporekati. Kar se mene tiče, mu ne očitam tega, da je nasprotoval »brezbožnemu komunizmu« in podpiral slovensko domobranstvo. Do tega je imel vso pravico. Sporna točka, na kateri se zalomijo njegova in domobranska prizadevanja, je v tem, da so orožje za boj proti komunistom vzeli od okupatorja, škof pa ga je celo blagoslovil. To je madež, ki ga ni mogoče oprati, kot ne bo nasprotna stran nikoli sprala krivde s povojnih pobojev vrnjenih domobrancev. Če bi vsaka stran priznala svojo zmoto, bi bila sprava celo mogoča, drugače je ne bo. Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčičah (Dolintschach) na Koroškem. Prejšnji mesec je torej minilo 130 let od njegovega rojstva. Deset let pozneje se je 27. marca 1893 na Jesenicah rodil Joža Čop. Temu ni bila namenjena škofovska ali kaka druga visoka služba, kar 46 let je delal v jeseniški žični valjarni, tudi po šestnajst ur na dan je s kleščami lovil švigajočo razbeljeno žico. S svojim delavskim stanom je bil povsem zadovoljen, prav nič se ga ni sramoval. Škofovskim podobne časti je dosegel na nekem drugem področju, v alpinizmu, v visokih gorah. V severni steni Triglava je bil menda več kot tristokrat, njegov prvenstveni vzpon čez osrednji steber te stene, ki se po njem imenuje Čopov, pa velja za enega zvezdnih trenutkov slovenskega alpinizma.

Moža sta bila torej sodobnika, po značaju pa povsem različna. Rožman je bil škofovski funkciji primerno resnoben, Čop je ostal v spominu kot velik šaljivec, obdarjen je bil z vrhunskim smislom za humor. Znane so številne anekdote, več jih je zapisala Elizabeta Gradnik (gore-ljudje.net). Nekaj duhovitih prigod je imel tudi z župnikom Aljažem, o katerem je menil, da je bil »fejst možakar«. Nekoč je ta vprašal Čopa, če gre res v steno. »Res.« »In če se popelješ dol ven.« »Mi je vseeno, tudi če pridem do pekla.« »Pomisli, če bi bilo zares!« »Bom kupil retur karto.« Drug pogovor med njima pa se je odvijal približno takole: Aljaž: »Joža, jaz ti pa samo nekaj povem. Če bom jaz tebe moral pokopati, kot sem jih že toliko, te bom z lopatico po riti usekal! Zdaj ti to povem, ker, če se boš ubil, me ne boš mogel slišati.« Joža pa nazaj: »Vsaj pogreba ne bo treba plačat!«

Te dni in tedne imamo priložnost, da se poklonimo spominu obeh mož. Škofu z dejansko ali duhovno udeležbo na njegovem današnjem pogrebu v ljubljanski stolnici. Čopu pa z ogledom razstave, ki jo je Tržiški muzej ob njegovi 120-letnici postavil v Galeriji Atrij Občine Tržič, na ogled je do 7. maja.