Prešernovi in Tihomirjevi nagrajenci

V Galeriji Prešernove hiše je na ogled razstava fotografskih portretov Prešernovih nagrajencev za literaturo avtorja Tihomirja Pinterja.

Tokratna razstava, ki so jo pripravili v Gorenjskem muzeju, hkrati pa sodi tudi v okvir 2. Puharjevih dnevov, ki so jih prejšnji teden organizirali v Fotografskem društvu Janez Puhar Kranj, je zasnovana kot izbor iz obsežnega opusa portretnih fotografij slovenskih kulturnih ustvarjalcev, ki ga Tihomir Pinter kontinuirano dograjuje več kot štiri desetletja. V monografijah in na razstavah portretirance združuje glede na njihov kulturni status (književniki, likovniki, glasbeniki, igralci in drugi), tokrat pa se predstavlja z literati, ki so prejeli Prešernovo nagrado. Na ogled je petinštirideset portretov tridesetih nagrajencev in ene nagrajenke, v črno-beli tehniki. Nekateri izmed literatov so predstavljeni na dveh ali treh portretih.

»Literate sem začel fotografirati leta 1990 na željo tedanjega urednika Književnih listov v časniku Delo in sem jih potem s krajšim premorom objavljal do leta 1997, ko je bolj priznanih književnikov zmanjkalo,« je razložil Tihomir Pinter, ki pravzaprav nikoli ni nehal fotografirati umetnikov in kulturnikov z različnih umetniških področij doma in v zamejstvu. »Pred leti sem ob dnevu poezije razstavil okrog šestdeset portretov slovenskih pesnikov, tokrat pa smo izbor zožili na Prešernove nagrajence. Zadnji dve leti pa pripravljam tudi novo knjigo portretov književnikov,« je dodal Pinter, na vprašanje, kako je bilo nekoga fotografirati pred dvajsetimi leti, zdaj pa znova, je povedal: »Drugič je lažje fotografirati. Sprva sem skoraj izključno fotografiral samo likovnike, književnikov z vsemi njihovimi značilnostmi nisem poznal. Omenili ste Jožeta Snoja. Njega sem fotografiral trikrat in vselej so nastali drugačni portreti. Včasih je težava v tem, da se moram odločiti za eno ali dve fotografiji, pri nekaterih pomembnejših umetnikih pa bi lahko pripravil celotno razstavo zelo dobrih fotografij.«

Po avtorjevem mnenju je portretiranje literatov zahtevnejše kot pa na primer likovnikov. Njihovo delovno okolje namreč ni tako posebno in slikovito. V začetku devetdesetih let je predvsem med pisatelji posnel tudi prve, ki so takrat že uporabljali računalnik. Današnji pogled na portrete iz tega časa je tudi zato zanimivejši. Sogovornika sem vprašal, kaj je tisto, kar odloča, katero izmed posnetih fotografij posameznega portretiranca bo tudi razstavil. »Pravzaprav je portretna fotografija zelo podobna intervjuju. Pomembno je, kakšna vprašanja postavljate – če so ta prava in pravi odgovori, nastane dober intervju, pri foto portretu pa mora fotograf znati sprostiti portretiranca in iskati trenutke, ko portretirančev izraz največ pove o njem. Pri tem ne gre le za fizično podobnost, ampak za tisto nekaj več, kar izžareva vsak posameznik.«

Tihomir Pinter je umirjen in zadržan fotografski sogovornik in hkrati pozoren in pronicljiv opazovalec, ki mu uspeva prodreti za površje suhoparne fizične pojavnosti. Na fotografskem filmu so zabeležene tudi zavedne in nezavedne geste portretirancev in drugi drobni detajli, ki jih odkriva fotografovo oko, je k razstavi med drugim zapisal kustos Gorenjskega muzeja ddr. Damir Globočnik. »Težko bi govoril, kateri portretiranec mi je najljubši, vsak je namreč na svoj način poseben, saj gre vendarle za ljudi, ki niso običajni državljani,« je dejal Tihomir Pinter in dodal, da mu je zagotovo eden najljubših pesnik Ciril Zlobec, ki je v svojem življenju zadnja leta preživel nekaj težkih trenutkov, a je še vedno izjemna pozitivna osebnost, ki izžareva človeško moč in energijo.