Dediščina legendarnega skakalca Janeza Polde je še doma

Prihodnje leto bo minilo že 50 let od smrti smučarske legende, skakalca Janeza Polde, ki je bil kar petnajst let imetnik rekorda na planiški skakalnici. Njegova vdova Malči Polda je zadnja desetletja posvetila urejanju njegove smučarske zapuščine.

Malči Polda, vdova po legendarnem smučarskem skakalcu Janezu Poldi, živi v majhni hiši v središču Mojstrane. Dopoldneve preživlja v urejanju hiše, popoldne pa se rada odpravi na kakšen sprehod. Rada ima sneg, zato ji je letošnja zima prinesla veliko veselja. Svet, ogrnjen v belo, se ji je zdel tako lep, da je večkrat v roke vzela fotoaparat in slikala čudovito zimsko pokrajino. »Včasih sem veliko hodila v Vrata. Oh, kako je tam lepo … Zdaj sem pa postala prešibka za daljše pohode,« pravi 88–letna gospa bistrih misli in iskrivega pogleda. Ker nima veliko obiskovalcev, se malo negotovo loti pripovedovanja o tem, kako je pred skoraj sedemdesetimi leti kot mlado dekle prišla v Mojstrano. Potem pa jo vendarle preplavijo spomini in obraz ji zažari, ko odpre vrata v sobo, v kateri je uredila zapuščino svojega moža.

Med pokali, priznanji in starimi dokumenti

»Drugo leto bo že 50 let, kar ga ni več,« je zavzdihnila, ko je listala po skrbno urejenih arhivih, v katere je spravila rezultatne liste, prijavnice, izkaznice in priznanja, ki jih je dobil za nagrado, pa fotografije, časopisne članke ... V roke jemlje pokale, kipce, slike, celo dve švicarski uri sta skrbno spravljeni v vitrini. »Se spomnim, da je imel tri. Eno je dal za plačilo mizarju iz Radovljice, ki nam je naredil okna in vrata v hiši,« mimogrede omeni. Vsak predmet je natančno opremljen z listkom, na katerem je s starim pisalnim strojem zapisal datum in kraj, od koder je prišel v hišo. V kotu sobe stoji velik lesen kovček, v katerem je njen Janez hranil opremo za smuči. Gospa z nasmehom pove zgodbo o kipcu, ki ga je soprog dobil na tekmovanju v Ameriki. »Pravzaprav sta dva, dobil jih je leta 1950 na tekmovanju v ameriški državi Washington. Domov ju je poslal z ladjo in na nahrbtnik napisal samo »Janez Polda, Jugoslavija«. Nahrbtnik je z nedotaknjeno vsebino prišel naravnost sem, v Mojstrano.«

Ponosen, da skače za domovino

Urejanja njegove zapuščine se je lotila pred leti, ko se je upokojila. »Veliko zim sem preživela ob sortiranju in označevanju dokumentov in predmetov, povezanih z moževimi tekmovanji,« pripoveduje. »Potem ko je marca 1964 umrl, je vse, kar je prinesel domov, ležalo po različnih kotih v hiši; sam teh stvari ni nikoli spravil v red.«

Pravi, da doma nikoli ni veliko govoril o smučariji. »To so bili drugačni časi, veste … V petdesetih letih je bilo nenavadno potovati v tujino in on se je zavedal, da ni pametno preveč govoriti o tem, kako je zunaj. Pa tudi sicer je bil skromen človek. Kljub vsem uspehom, ki jih je dosegel kot tekmovalec, se s tem ni nikoli okoristil. Ponosen je bil, da dostojno predstavlja svojo domovino v svetu.«

En pulover za štiri leta
Gospa Malči svojega moža nikoli ni videla na skakalnici. »Takrat ni bilo v navadi, da bi soproge hodile na tekmovanja. Sem pa vedno gledala, da je bil spodobno urejen. Športnih oblačil takrat niso imeli veliko, niti primerjati se ne da s tem, kar imajo skakalci danes. Za tekmovanje je imel en sam pulover, ki ga je dobil za ene olimpijske in ga nosil vsa štiri leta do naslednjih! Zato sem vedno takoj, ko se je s tekmovanj vrnil domov, poskrbela, da je imel vse oprano in zlikano.« Vprašam, ali jo je kdaj skrbelo zanj. »Čisto nič,« odgovori. »In tudi njega ni bilo strah, to dobro vem. Takšne vrste človek je bil, da se ni bal ne strmine in ne višine. Močan je bil, ker je vsa poletja z očetom preživel v Vratih, kjer so zjutraj gnali ovce na pašo in zvečer nazaj. Potem je prišel v šolo k učiteljici Hotelovi Minci. Tista je znala otroke ‘naštimat' za smučarijo …,« jo potegne v spomine.

Spoznala sta se v Planici

Pove, da sta se spoznala prav v Planici, kjer je tekmoval. Ona, Blejka po rodu, Ulčarjeva iz gostilne Planinc, je bila v službi v Turist Hotelu, od koder so jo poslali v Planico, da je nadomeščala sodelavko. Poročila sta se, zgradila hišo v Mojstrani in imela dva otroka. Oba zdaj živita v Ljubljani.

Žal ji je, ker ga že tako dolgo ni, pravi. »Dober človek je bil in ni imel lahkega življenja. Čutila sem nekakšno dolžnost, da uredim njegovo zapuščino. Želela sem si, da bi v hiši uredila nekakšno spominsko sobo, vsi načrti so že narejeni, pa mi je zmanjkalo moči. Ne vem, kaj bi zdaj s to urejeno zbirko. Saj so mi predlagali, naj jo dam v kakšen muzej, pa je ne morem. Če bi jo dala od hiše, bi se mi zdelo, kot da sem ga še enkrat pokopala.«