Pa sem jo prijela za vrat (2)

"... Tašča je postajala vedno bolj vsiljiva. Če sem šla v trgovino in tam naletela na kakšno od sosed, so se potem obesile name, ter poskušale izvedeti, koliko in na kakšen način bo tašča trpela, če in ko ostane sama. Bilo je res za znoret! ..."

Upam, da mi Laura ne bo zamerila, če prej, preden nadaljujem njeno zgodbo, zapišem: vedno bolj pogosto spoznavam, da je za nas, Slovence, mala malica zmagovati na najtežjih svetovnih maratonih, tako ali tako smo osvojili že vse najvišje gore sveta. V Guinnessovo knjigo smo vpisani tudi zaradi nekaterih drugih nadpovprečnih dosežkov. Nenehno dokazujemo, da znamo biti vsega občudovanja vredni junaki. Žal pa smo – po drugi strani – ene velike mevže, ko smo v osebnem ali v družinskem življenju postavljeni pred težave in težavice. Enostavno dvignemo roke in če je le mogoče, izberemo najlažjo pot, da se nam ja ni potrebno preveč naprezati pri reševanju le-teh. Od partnerja, ki nas sem in tja »narobe pogleda«, bi se najraje ločili, ženo, o kateri mislimo, da ni zadosti »voljna za naše potrebe«, čez noč zamenjamo z ljubico, »sitnih« staršev ne obiskujemo več. Razni medijski oblikovalci javnega mnenja pa so nam že do te mere oprali glave, da smo trdno prepričani, da so tašče zmaji, ki bi jih bilo potrebno z zakonom prepovedati. In tako se dogaja, da celo takrat, ko bi že prgišče besed zgladilo težave, raje molčimo in se užaljeno obrnemo proč – ter zbežimo.

Tudi Laura priznava, da bi bilo marsikaj drugače, če bi se o medsebojnih odnosih pogovorili, brž ko je tast umrl.

»Najbolj groza me je bilo, ko sem videla, da se je tašča začela obnašati povsem enako ali še huje kot moja mama. Že na pogrebu se mi je zazdelo, da se negativni virus nezadržno širi od enega konca družine na drugega. Močno me je skrbelo, kako bo, saj je tašča začela gledati na svojega sina kot na »novega« življenjskega partnerja. Že takrat, ko so bili tastu šteti zadnji dnevi, je stalno kovala načrte, kaj bosta z mojim možem delala pri hiši, na vrtu, kam jo bo peljal na obisk, po opravkih, v toplice. Zame, kot zakleto, ni bilo več prostora med njima! Z možem sva ugotavljala, da »ne zna« več plačevati položnic, iti v trgovino, na obiske k prijateljicam, ki so živele le nekaj sto metrov stran od nje. Bogvarij, da se ji nisva oglašala na telefon! Mož ima takšno službo, da je v času, ko je na delovnem mestu, praktično nemogoče čvekati po telefonu. Zgodilo se je, da ga je nekega dne poklical družinski zdravnik, ki je tudi najin prijatelj, naj takoj pride domov, ker z mamo ni »nekaj v redu«. Ne vprašajte me, kakšna panika ga je zajela. Na vrat na nos pridirka domov, ves paničen, kaj se je zgodilo, ona pa sedi pred televizorjem in joče, da ji je dolgčas. Takrat mu – v solzah – tudi predlaga, da bi bilo najbolje, če se on preseli k njej oziroma da pride za nekaj časa k nama. Mož ji v čustveni prizadetosti, ne da bi se posvetoval z menoj, to obljubi. Prav v tistem času sem imela na grbi tudi svojo lastno mamo, ki ni in ni nehala jamrati, kako »uboga« je moja sestra in kako »trpi«. In kako sem egoistična, da ji ne priskočim na pomoč. Mislila sem, da se mi bo zmešalo,« opisuje posamezne drobce iz svojega, precej stresnega življenja.

Vmes, ko si malo oddahne, jo pobaram, zakaj se nista z možem dogovorila prej, preden je njegova mama začela zlagati kovčke pred vrati.

»Sploh ni bilo časa. Nekako sva kar »padla notri«. Po drugi strani sem se bala karkoli reči že zaradi ljudi, ki bi potem govorili, da sem kruta in brez srca. Opravljali bi me, češ tašča in tast sta skupaj živela malo manj kot 60 let, ljudem pa se tisti, ki ostane sam, avtomatično zasmili.«

Laura je tašči prepustila udobno in precej veliko kmečko sobo, ki so jo preuredili iz garaže. Zraven so bile še sanitarije in izhod na vrt, kar bi moralo biti, vsaj tako si je Laura predstavljala, tisto najboljše, česar bi se morala tašča razveseliti.

A se ni. Že prvo jutro pod novo streho se je začela pritoževati, da jo je strah in da so jo nalašč odložili kot star papir daleč stran od sebe. Laura je bila tiho, ko je njen mož popustil in mami dovolil, da je dan preživljala skupaj z njimi, spat pa se je vračala v svoje prostore.

»Poleg lastnih otrok sem si nakopala za vrat še njo, ki pa je bila v iskanju prepirov nenasitna. Kakšen dan nas je že ob enih klicarila v službo, češ da je kosilo na mizi, spet drugič je bila zaklenjena v svoji sobi in »umirala« od lakote. Potem me kliče sosed, ki nam je ometal dimnike, da pred našo hišo že lep čas stoji avto nekega dimnikarskega mojstra. Logično. Poklicala ga je tašča, ker se ji je zdelo, da dimnik slabo vleče. Škrtala sem z zobmi, a ni nič pomagalo. Potem je držala mulo, ker nisem preuredila vrta po njenih načelih, ni ji bilo všeč, kako vzgajam otroka, kako se pogovarjam z možem, njenim sinom. Vtikala se je v vsako figo, celo na stranišče je hodila preverjat, če potegnemo vodo za sabo. Ni minil teden, dva, kar je bila pri nas, ko je naju začela nadlegovati tudi ponoči. Klicala je moža po telefonu, ali pa prihajala trkat na vrata, češ da ne more spati. Pa da ne boste mislili, da je bila kakšna slabotna osemdesetletnica! Sploh ne! Zelo vitalna in človek ji nikoli ne bi prisodil let, ki jih je nosila na grbi. Oba z možem sva postajala vedno bolj živčna, čeprav nisva imela v rokah nič otipljivega, da bi lahko »dokazovala«, zakaj sva psihično povsem uničena. Potem se je zgodilo nekaj, kar me je do konca razkačilo. Ko je imela rojstni dan, jo je obiskala delegacija iz društva upokojencev. Ne vem, kaj jim je vse natvezila, kajti ženska, ki me je potem poklicala, je bila vsa zgrožena, kako ubogo mamo maltretiramo, jo zaničujemo, ponižujemo in zaklepamo v klet. Ob obtožbah sem vedno bolj lezla skupaj, nazadnje sem doživela tak šok, da sem morala iti za teden dni na bolniško. Tudi mož je spoznal, da tako ne gre več naprej. Blizu našega kraja je dom za starejše, naredila sva vse, to lahko rečem, da so taščo v kratkem času sprejeli pod streho. Danes sicer »vsa Slovenija« ve, kako sem hudobna in kako sem s hudobijo začarala še svojega moža, a nič ne de. Odkar smo sami, sem nehala jemati apaurine. Tašča nas še zmeraj kleveta vsakemu, ki jo hoče poslušati. Maltretira svojo sostanovalko, z nobeno stvarjo ni zadovoljna, a mislim, da jo bodo že spravili v red. Občasno jo povabimo na kosilo, pride, a ves čas molči in trmasto gleda v krožnik. Niti vnuka je ne omehčata, pravzaprav se zanju sploh ne zmeni.«

Ne vem, kako bi ravnala na njenem mestu, a mislim, da bi bilo morda drugače, če bi se že na začetku pogovorili, postavili meje tudi o medsebojnem spoštovanju? Lauri je za marsikaj žal, a vrnitve nazaj – ni. Morda pa bodo tisti, ki bodo brali njeno zgodbo, ravnali drugače?