Snahe in tašče na okopih (1)

Zmeraj, ko nanese, da bi morala pisati o odnosih med taščo in snaho, mencam in se tej temi hočem izogniti, če je le mogoče. V preteklosti sem sicer že kdaj zašla na tanek led, a sem imela potem nemalo dela, ko sem poskušala biti pravična do ene in druge strani. Ker sem tudi sama tašča, se globoko zavedam, da se lahko mimogrede zgodi, da stopim na napačno stran. Tega pa nočem.

A Laura je bila vztrajna in se ni dala odgnati. Na vsak način je želela, da njeno zgodbo preberejo tudi drugi. Tako sem se sredi najhujšega snežnega meteža odpravila od doma, ni šlo drugače, kajti zaradi najinega srečanja je vzela dopust. Ko sem zapeljala v njeno vas, že dodobra uničena od adrenalinske vožnje, so mi dodatno pognali kri po žilah vaški kamikaze na traktorjih, s katerimi so odrivali odvečen sneg s cestišč. Vseeno pa sem imela srečo, da so mi prijazno naredili prostor v nekem kozolcu, kjer je bil potem avto za dobršen del dneva na varnem.

Laura je ljubiteljska cvetličarka, njena strast pa se začenja z gojenjem spomladanskega cvetja. Terasa, ki so jo ogradili v zimski vrt, se je v snežni plohi smejala v sončnih barvah, kajti police in miza so bile zapolnjene z rožami. Skrb zanje jo sprošča in pomirja, da ne znori, ko ji tašča »pije kri«.

»Odraščala sem v družini, kjer so starši nenehno delali razlike med menoj in sestro. Jaz sem bila bolj trmasta, niso me mogli ukrotiti po svojih vzorcih, sestra jih je na videz nenehno ubogala, zato so jo tudi ves čas bolj razvajali in nosili po rokah. Kljub temu da sem od nje starejša, se je poročila prva. O bahaški ohceti ne bom izgubljala besed, ker se je tri dni jedlo in pilo, potem pa je še teden dni trajalo, da so se sorodniki streznili in se vrnili domov. Sestra in mama sta se obnašali, kot da smo na pogrebu in ne na ohceti. Svak se mi še danes zdi en super fant, ki ima železne živce, ne morem drugega reči. Problemi z mojo mamo so se sicer začeli že pred poroko, kajti mislila je, da bosta mlada dva ostala v hiši, v ta namen smo celo hiteli z različnimi gradbenimi deli, a se ni izšlo. Kljub temu da je bila sestra noseča in je lahko izsiljevala, se svak ni dal. Postavil jo je pred zid, tako da ni imela druge možnosti, kot da se v solzah odpravi živet k njemu. Tisti, ki bi imel živce in bi jo poslušal, bi od nje že od prvega dne, ko je bila na svojem, ne slišal drugega kot tarnanje, kako je »za vse sama«, pa da »je tašča zmaj«, da ima njen mož »dve levi roki«.

V bistvu ji kuha tašča, za hišo skrbi svak, otroka ji čuvata mama ali tašča. Sestra je trenutno brez službe, preveč pa se ni naprezala niti tedaj, ko je ni bilo težko dobiti. Pri plačevanju stroškov mladima dvema priskočita na pomoč tast in tašča. Dokler se nisem tudi jaz odselila od doma, sem bila stalno na udaru. Enkrat za varovanje nečaka, drugič bi morala posoditi denar za njen dopust, a sem se uprla. Žal se je na koncu marsikaj obrnilo drugače, kot sem načrtovala. V stanovanje, ki je zaradi sestrine selitve ostalo neizkoriščeno, sem vložila kar nekaj denarja, a so se domače razmere do te mere zaostrile, da mi ni kazalo drugega, kot da sem se preselila na svoje. Bilo je težko, saj sem imela še neodplačan kredit, a sem vsaj mirno spala. Prav tako me ni nihče več kontroliral, če je fant prišel na obisk in je ostal čez noč. Prej, ko sem bila še doma, se je stalno dogajalo, da je mama sikala na stopnišču, da je naša hiša poštena in da morajo moški obiski zvečer iti domov. Njeni izpadi so bili povsem za lase privlečeni, sestrin fant se je včasih valjal po hiši cel vikend in nikogar ni motilo, ko je zapuščal kopalnico v samih gatah.«

Laura je vse to povedala v eni sami sapi, kot bi se bala, da bi kaj pomembnega izpustila. Govorila je hitro, v narečju, in še potem, ko sem doma poslušala posnetek, sem se ob kakšni besedi ustavila, ker je nisem povsem razumela.

V tem času so se spekle domače žemljice, ki so bile hrustljave in nadvse okusne. Laura ima tudi v poklicnem življenju precej opraviti s peko, zato je vešča marsikaterega trika, da si človek ob poslasticah oblizuje prste.

A zgodbi še ni bilo videti konca, zato sva kar takoj nadaljevali.

»Napočil je trenutek, ko sem se tudi jaz poročila. Ker sem imela v spominu zmešnjavo in pijančevanje s sestrine poroke, sva se s fantom odločila, da povabiva le domače. Brez žlahte, ki jo oba imava za »pol Slovenije«. Ni bilo hujšega! Mama je ves mesec jokala, da ji delam sramoto, oče se je vsakič, ko sem prišla domov, obrnil stran in z menoj ni hotel biti v istem prostoru. Moj fant je imel na Irskem prijatelje, odločila sva se, da odpotujeva tja in se tam v eni od prijetnih majhnih cerkvicah tudi poročiva. Zamerile so mi tudi sestrične in bratranci, češ da so že vsi kupili darila, nove obleke in podobno, potem pa sem jih zafrknila. Vsem sem poslala vabilo, da me lahko obiščejo na novem domu. Nekateri, a redki, so potem res prišli, z drugimi sem izgubila vse stike. Če sem iskrena, še danes mi je vseeno, da se je tako zgodilo.

Ob dvojčkih, naporni službi in še nekaterih obveznostih (mož je tudi pevec in ima svojo skupino, s katero nastopajo) nama je uspelo, da sva preuredila in obnovila staro hišo, ki jo je podedoval po babici. Moram reči, da je nama tast ogromno pomagal. Tudi sicer je bil zlat človek, vedno nasmejan, velika dobričina in neukrotljiv šaljivec. Tašča ga je pogosto poslala na obisk, da je pazil na otroka, naokoli pa je govorila, da sta zaradi vnukov oba (!) zelo obremenjena. Ah, saj ji nisem zamerila, rada se je malo pohvalila, nisem ji štela v slabo. Poleg tega sem bila vesela, da kakšnih drugih stikov ni bilo, saj je bila že tedaj precej oblastna. Če je bilo potrebno zgladiti kakšna nepotrebna pričkanja, se je moj mož zmeraj kar sam javil, da bo uredil zadevo. Veste, razno raznih ribarij sem imela do vrh glave še od doma in mi res ni bilo do tega, da bi si jih še sama nakopala za vrat.«

Glas se ji za spoznanje krha, ko govori o tastovi bolezni, pa o tem, kako hudi so bili meseci, ko je obležal v postelji.

»Vsak dan smo bili pri njem, zdelo se mi je, da mu prisotnost vnukov veliko pomeni. Otroka sta bila včasih sitna, a ga ni prav nič motilo. Taščo smo velikokrat previdno in zlepa odpeljali v drug prostor, kajti ni počela drugega, kot da se je smilila sama sebi. Nenehno je tarnala, da ne ve, kaj bo z njo, če ostane sama. Res jo je bilo grozno poslušati. Če sem šla v trgovino in tam naletela na kakšno od sosed, so se potem obesile name, ter poskušale iz mene izvleči, koliko in na kakšen način bo tašča tudi v resnici trpela, če in ko ostane sama. Bilo je res za znoret!

(Se nadaljuje)