Novi papež Frančišek, upanje revnih in vernih

Novi poglavar katoliške Cerkve papež Frančišek je na mah osvojil srca katoličanov, še posebej revnih, zapostavljenih, iskreno verujočih. Frančišek je upanje, da bo Petrova barka zaplula v mirnejše vode, stran od napuha, oblastiželjnosti, hlastanja po bogastvu.

Novi papež Frančišek, prvi s tem imenom med nasledniki svetega Petra, preseneča. Prvo presenečenje je bila njegova hitra izvolitev, saj se je iz dimnika Sikstinske kapele pokadil beli dim že drugi dan konklava, v sredo, 13. marca, šest minut čez sedmo zvečer. Po izvolitvi se je slišalo in bralo, da naj bi bil sedanji papež Frančišek kot nadškof v glavnem mestu Argentine Buenos Airesu in kardinal rimske kurije Jorge Mario Bergoglio na papeških volitvah leta 2005 tekmec kasnejšemu papežu Benediktu XVI. Ta trditev sicer ostaja sedaj na ravni ugibanj, vendar njena resničnost, upoštevajoč predvsem hitrost njegove izvolitve, ni izključena. V slovenskem katoliškem tedniku Družina so ob tem zapisali, da je sedanji papež na takratnih volitvah odstopil od kandidature in svoje glasove prepustil Ratzingerju ter mu tako zagotovil dvotretjinsko večino. Sam papež Frančišek pa o tem, kar je skladno s pravili volitev papežev, molči.

Drugo presenečenje je okolje, iz katerega prihaja. Med najpogosteje omenjenimi kandidati, tudi iz Latinske Amerike in Afrike, njegovega imena ni bilo, čeprav je bil zadnjih deset let (v kardinala je bil povzdignjen 21. februarja 2001) član pomembnih vatikanskih kongregacij in družb, med njimi tudi papeškega sveta za družino in papeške komisije za Latinsko Ameriko. Z izvolitvijo je postal papež Frančišek prvi v zgodovini papeštva in katoliške Cerkve s tem imenom, prvi papež iz reda jezuitov, po letu 1272 prvi papež, ki ne prihaja iz Evrope, prvi papež redovnik in prvi papež iz Latinske Amerike, ki je s pol milijarde katoličanov najbolj »katoliška« celina.

Tretje presenečenje je njegovo papeško ime Frančišek. Na sprejemu za časnikarje, kar ni bil običaj za njegove predhodnike, je pa izraz spoštovanja do njihovega dela in do javnih občil nasploh, je razkril razloge za izbiro tega imena. »Ob izvolitvi je bil ob meni kardinal Hummes. Ko so bili glasovi na dveh tretjinah in so mi kardinali zaploskali, me je objel in dejal: 'Ne pozabi na revne'. V povezavi s tem sem takoj pomislil na Frančiška Asiškega, na človeka uboštva, miru, na človeka, ki ljubi in varuje stvarstvo. Nekateri so predlagali druga imena, vendar sem se sam odločil za Frančiška.« Sprva je bilo v javnosti nekaj nejasnosti, ime katerega Frančiška si je izbral papež. Ali ime ustanovitelja frančiškanskega reda Frančiška Asiškega (1182–1226) ali ime še enega slavnega Frančiška, Frančiška Ksaverija (1506–1552), vzornika jezuitov. Oba, čeprav sta živela v različnem času, imata skupno skrb za reveže in bolne.

Najprej molitev, nato blagoslov

Tako, kot je bil nekaj posebnega kot škof, je ostal tudi kot papež. Ko je po izvolitvi in izbiri papeškega imena stopil na papeški balkon Petrove bazilike v Rimu, je bil za razliko od svojih predhodnikov oblečen le v bel papeški talar brez rdečih dodatkov štole in plaščka. Pred množico na trgu pred baziliko ni razširil rok, ampak se ji je priklonil. Tudi zlatega križa si ni pustil nadeti. Obdržal je starega, železnega, škofovskega. Prav tako se še ni zgodilo, da bi novoizvoljeni papež najprej prosil vernike na trgu, naj molijo zanj, in šele nato podelil blagoslov. Tudi njegov nagovor je bil drugačen, bolj preprost, bolj neposreden. Ko so njegovi spremljevalci v loži in množica na balkonu že mislili, da bo odšel, se je obrnil in po domače dejal: »Bratje in sestre, sedaj odhajam. Najlepša hvala za sprejem. Molite zame in nasvidenje kmalu. Jutri bom šel molit k Mariji, da bo varovala Rim. Lahko noč in miren spanec!« Novi papež se v Dom svete Marte, kjer so med konklavom stanovali kardinali volivci, med katerimi je bil tudi sam, po izvolitvi ni pustil peljati z zanj pripravljenim avtomobilom, ampak je vstopil v avtobus, s katerim so se peljali kardinali volivci.

S temi dejanji je v kratkem času postal tako priljubljen, kot sta bila njegova predhodnika Janez Pavel II. in Janez XXIII. Dokazal je, da predvsem zato, ker je bil kot duhovnik in škof v živem stiku z ljudmi, pozna sodobno govorico, kulturo in življenje. V Buenos Airesu, kjer se je rodil in preživel večino svojega življenja, se je tudi potem, ko je bil nadškof in kardinal, prevažal z javnim prevozom ali pešačil, živel v skromnem stanovanju in ne v nadškofijski rezidenci, in si pogosto kuhal sam. Obiskoval je revne. Govoril je, naj »Cerkev neha določati pravila vere« in naj raje »posreduje in olajšuje vero«. Duhovniki so ga lahko poklicali kadarkoli.

Ljubezen in šport
Na dan prihajajo zanimive zgodbe iz življenja novega papeža, ki se je rodil 17. decembra leta 1936 očetu Mariu in mami Regini, ki sta se leta 1929 iz italijanske dežele Piemonte preselila v Buenos Aires. Bil je četrti od petih otrok. V družini so govorili špansko. Le babica Rosa se je z otroki pogovarjala v italijanščini. Tudi zato jo papež zna kar dobro. Na italijanske korenine ga spominja dvojno državljanstvo: argentinsko in italijansko. Bergoglijevi otroci, med njimi tudi Jorge, so si morali pogosto pomagati in kuhati sami, saj je bila mama od rojstva petega otroka naprej paralizirana. Tudi Jorge je pri 21 letih hudo zbolel na pljučih. Zdravniki so mu odstranili del gornjega desnega krila pljuč. Zaradi ohranjanja zdravja je veliko plaval.

Tako kot njegovi vrstniki je rad plesal tango in se je navduševal za nogomet in košarko, ki jo je še posebej rad igral oče. Papež je navijač nogometnega kluba San Lorenzo in tudi njegov član z zaporedno številko 88235. Njegovemu klubu v prvi argentinski ligi ne gre preveč dobro. Grozi mu izpad v nižje tekmovanje. Eden od navijačev mu je na spletni strani kluba zapisal: »Moli za nas!«. Navduševali so ga filmi, opera in književnost. Rad je bral grške klasike, Shakespeara in Dostojevskega. Tudi zaljubil se je. Njegova izbranka je bila takrat dvanajstletna Amalia. »Rekel je, da bo šel za duhovnika, če se ne bom poročila z njim,« je povedala. »Ničesar nimam skrivati. Bila je tako otroška stvar, tako čista. Mislim, da me je zasnubil, ker je želel slediti zgledu svojih staršev in si zgraditi družino.« Mladega Jorga Maria Bergoglia je opisala kot »čudovitega mladega moža«, ki je vedno deloval starejši in zrelejši, vendar ni bil domišljav.

Slovenija mu ni neznana
Za novega papeža Slovenija ni neznanka. Največ zaslug za to ima njegov dolgoletni znanec in prijatelj, nekdanji ljubljanski nadškof in sedanji kardinal dr. Franc Rode, ki je odraščal v Argentini. Leta 1970 je na njegovo pobudo obiskal Slovenijo. »Bil je prijeten gost, zgovoren, radoveden, poln občudovanja nad lepoto Slovenije. Neki večer sva šla v opero. Meni se petje ni zdelo nič posebnega, on pa je užival,« je o takratnem obisku povedal kardinal dr. Franc Rode. Tudi med zadnjim konklavom se potekali med kardinaloma Bergogliem in Rodetom zanimivi pogovori. V torek, prvi dan konklava, mu je naš kardinal napovedal: Jorge, jutri popoldne boš papež! Ko je šel novi papež še v vlogi kardinala na glasovalno mesto in je že kazalo na njegovo izvolitev, mu je Rode dejal: Jorge, Jurij, ne bodi žalosten. Pogum! S teboj smo, nisi sam. Ko je bil že papež, ga je naš kardinal Franc Rode spomnil, da slovenska prerokba nekaj velja, papež pa ga je na kratkem srečanju prosil: Moli zame po slovensko. Z novim papežem je v Buenos Airesu več let sodeloval prelat dr. Jurij Rode, njegov sodelavec pa je bil do izvolitve za papeža Slovenec Vinko Bokalič, ki je bil leta 2010 imenovan za enega od petih pomožnih škofov v Buenos Airesu. Tako Rode kot Bokalič sta povedala, da je bil nadškof Jorge Mario Bergoglio naklonjen Slovencem. Spoštoval jih je in jim priznal svobodo do verskega in dušnopastirskega delovanja v slovenščini.

Bi novi papež sprejel vabilo za obisk Slovenije? Za odgovor na to vprašanje je najbolj poklican njegov dolgoletni prijatelj dr. Franc Rode. Njegov odgovor je: »Ne dvomim. Z veseljem bi nas obiskal.«