Pa jo imamo, novo knjižnico

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. julij 2011 / 06:00

Zunaj je množica navdušeno zaploskala slavnostnemu govorniku, književniku Borisu Pahorju, v notranjosti pa ni manjkalo navdušenja nad novimi prostori knjižnice.

Bil je lep, mogoče celo nekoliko prevroč poletni večer, se bomo čez mnoga leta spominjali dneva, tiste zadnje junijske srede, ko smo odpirali novo Mestno knjižnico Kranj v stavbi nekdanje blagovnice Globus. Živahen utrip starega mestnega jedra je sicer bolj spominjal na siceršnje sobotne dopoldneve, ki nam, Kranjčanom, vedno znova šepetajo na uho, kako prisrčno je vendarle naše mesto. Na Maistrovem trgu je bilo oči in ušesa mogoče potešiti ob nastopih kranjskih folklornih skupin, nižje na Glavnem trgu so se predstavljale plesne skupine. Ko sem se izpred časopisne hiše Gorenjskega glasa spuščal v mesto, sem opazoval ljudi, ki so prav tako hiteli v moji smeri, gospa v zelenem z vnukoma, prijateljici v zrelih letih, mlada družina z vozičkom, študentski par z roko v roki, pa spet tri gospe, ki so hitele dol skoz… Na odprtje nove knjižnice? Ja.

Kranjska bralska veriga

Že kakih štirinajst dni so iz - zdaj že lahko zapišem - nekdanje Osrednje knjižnice Kranj Kranjčane pozivali, naj se pridružijo simbolični verigi, s katero bodo ponazorili celotno selitev knjižnice in prenesli še zadnje knjige iz posebne zbirke Prešerniane, ki je dolga leta skrbno nastajala v Študijski knjižnici. Menda se je za verigo javilo prek dvesto »členov«. Prve znane obraze v verigi sem srečal takoj na Maistrovem trgu: muzealko Heleno s hčerkico Evo, Marino pred nekdanjo Colnarjevo hišo, Lada, knjižničarke in knjižničarje pred Prešernovo hišo, znanko Mijo, pa nižje po ulici Jožeta in še enega Jožeta zraven, nekoliko naprej Niko in pred nekdanjo prodajalno koles Milana in Vlasto, nadalje Zvonko in Zmaga pa Majdo in Gorazda pred nekdanjim Savnikom, Eda z ženo in druge … Navsezadnje smo prav vsak člen v verigi lahko prepoznali kot ponosnega Kranjčana, ki nekaj da na svoje mesto.

Vsi z broškami na prsih in z belimi rokavicami, da se tri dragocene knjige Prešernovih poezij pri prenosu ne bi poškodovale. Veriga se je vila mimo Petrčka, okrog cerkve tja do nekdanjih prostorov študijske knjižnice. Natanko ob sedmih je kranjski župnik Stanislav Zidar tri knjige, original Prešernovih poezij iz leta 1847 in še dve ekskluzivni izdaji Prešernovih sonetov in pesmi, drugo za drugo podal naprej velikemu ljubitelju vsega, kar je povezano s kulturo, Dragu Štefetu in zadnje knjige selivke so krenile na najbrž kakšen kilometer dolgo pot do svojega novega domovanja. Ob maržoretkah so takt pri podajanju knjig dajali člani kranjskega pihalnega orkestra in knjige so druga za drugo potovale iz rok v roke vse tja do starih polic pred vhodom v novo knjižnico, kamor jih je kot zadnje v verigi postavila častna občanka Kranja, dr. Tatjana Dolenc Veličkovič. S tem se je na Gregorčičevi 1 pred polnim avditorijem začelo slovesno odprtje nove Mestne knjižnice Kranj. Čas se je potem za kakšno uro ustavil.

Lastna beseda in knjiga pomembni za narod

Po slovenski himni v izvedbi združenih kranjskih zborov in štirih »visečih bralcev«, ki so se po vrveh v bralno pozicijo nekje med prvim in drugim nadstropjem spustili s strehe, sta prijetna voditelja večera Monika Tavčar in Janez Dolinar v kostumih izpred petdesetih let, ko je bila ustanovljena Osrednja knjižnica Kranj, k besedi najprej povabila kranjskega župana Mohorja Bogataja, ki je nagovor sicer povezal z dvajsetletnico slovenske države, a predvsem poudaril, da se je občina več kot osem let intenzivno ukvarjala z novo knjižnico, da bo ta, kot kaže, več kot deset milijonov evrov vredna investicija zagotovo največja v občini v zadnjih desetih letih, da pa jo vendarle imamo, lepo, sodobno, na enem mestu in prijazno ljudem, predvsem pa našo, kranjsko.

Osrednji govornik, književnik in Prešernov nagrajenec Boris Pahor je presenečen nad številnostjo množice, ki je prišla odpirat novo knjižnico v nagovoru predvsem opozoril na pomen knjige, slovenske besede in z njima narodove zavesti. »Če je kateri narod na tem svetu odvisen od svoje besede in knjige, potem smo to mi. Naj vam iz lastne in iz izkušenj Primorcev v Trstu povem, da smo bili dolgih 25 let brez slovenske knjige. Zmetali so jih skozi okna knjižnic in jih zažigali. Spominjam se kupa knjig pred spomenikom Verdiju,« je povedal Boris Pahor: »Zato sem se šele po vojni lahko začel dobesedno ukvarjati z literarno slovenščino in hkrati začel prebirati slovenske avtorje.« Prepričan je, da bomo le, če bomo zvesti svoji knjigi, lahko ohranili lastno identiteto in narodovo zavest. Z njo se ohranja jezik in mi z njim.

Opozoril je na pasti globalizacije. »Če smo v prejšnjih časih govorili o internacionalizmu, ki naj bi presegal nacionalno zavest, pa imamo danes globalizacijo, kar je še bolj nevarno. Ko gre za narod, ne moremo govoriti o skupni evropski in svetovni identiteti, ne moremo skozi ena očala poenotiti sveta. To bi bilo konec vsega, kar je bogastvo posameznega naroda,« je povedal Pahor in v zaključku dejal, da je njega rešila le slovenska knjiga, ki jo je takrat moral brati na skrivaj ter ob tem požel gromek aplavz množice.

Po nastopu Darje Švajger ob spremljavi pianista Jake Puciharja je nekaj besed novi knjižnici na pot dejal tudi njen direktor Viljem Leban, ki je razmišljal, da nova knjižnica ni le dom za sto tisoč zapisov, ampak je dom za sto tisoč radovednih odprtih in uka željnih ljudi. Igrivih in ustvarjalnih, drznih in svobodoljubnih. »V knjižnici se bodo srečevali z znanjem, domišljijo, izkušnjami in drug z drugim,« je povedal Leban in se zahvalil arhitektom in oblikovalcem, ki so knjižnici dali obliko, ter tudi vsem sodelavcem v knjižnici in prostovoljcem, ki so v tako velikem številu pomagali seliti knjižnico. »Kranjčani, knjižnica je vaša,« je bil samozavesten ob zaključku.

»Nobel kot v kakšnem hotelu«

Vrh prireditve, režiral jo je domačin Aljaž Tepina, je bilo seveda rezanje slavnostnega traku. To je bil tudi znak, da je nova Mestna knjižnica Kranj tudi uradno odprta in množica obiskovalcev, ki so v želji, potešiti radovednost, tako rekoč okupirali prostore nove knjižnice za naslednjo uro. Že vhodna avla vstopajočemu da občutek pompoznosti. »Tole je pa nobel, kot v kakšnem prestižnem hotelu,« je bila prva izjava obiskovalca na moji desni.

Ob recepciji, knjigomatih in časopisni čitalnici je v pritličju trenutno na ogled tudi razstava najstarejših knjig, ki jih hrani knjižnica, na panojih pa lahko spoznavamo zgodovino knjižnice v Kranju. V nadstropje se lahko povzpnemo po širokem stopnišču ali z dvigalom. V prvem so različni knjižnični oddelki, otroški s pravljično sobo, mladinski, tudi del odraslega, posebnost sta tudi sobi za poslušanje glasbe in predvajanje filmov, na vzhodni strani pa je tudi velika večnamenska dvorana, nadstropje više pa je ob oddelku za odrasle še računalniška učilnica, študijska čitalnica, tu pa imajo domovanje tudi posebne zbirke (bibliofilske, starine, Prešerniana), samostojne študijske celice …

Mnogim zvestim obiskovalcem stare knjižnice je velikost prostora jemala dih, hkrati pa so se navduševali nad drobnimi detajli, kot so različni fotelji v skupini ali posamezno, vreče za sedenje, stojala za časopise … Notranja oprema je res šik. In pogledi skozi steklene stene na ulico tudi. Celotnemu vtisu knjižničnih prostorov v mnogočem sledi tudi drugačnost razporeditev knjižnih regalov s policami, ki so namenjeni direktni izposoji, zato je menda kljub velikosti prostorov na policah manj prostora za knjige kot v stari knjižnici. Nekdanjo prenatrpanost je v novi knjižnici zamenjala zračnost.

Glede na človeku lastno nenaklonjenost velikim spremembam, se bomo na novo knjižnico vsekakor v prihodnje morali še navaditi, tako obiskovalci (knjižnica ima kar petnajst tisoč uporabnikov) kot seveda tudi prek štirideset zaposlenih. Kranj je vsekakor dobil sodobno knjižnico. Za prihodnost. Mogoče za naslednjih sto let.