Oh, te nore ženske

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. marec 2013 / 06:00

Takšen naslov nosi venček treh kratkih komedij Alda Nicolaja, v katerih imajo glavne vloge slepe igralke iz Gledališča Nasmeh.

Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh, ki deluje pod okriljem Kulturnega društva dr. France Prešeren Žirovnica Breznica, je v koprodukciji z Gledališčem Toneta Čufarja Jesenice na oder postavilo predstavo Oh, te nore ženske. Gre za venček treh komedij Alda Nicolaja, enega najvidnejših italijanskih dramatikov 20. stoletja. Predstava, ki traja uro in četrt, povezuje tri komično satirične monologe. »Vsi so 'odpuljeni',« se v žargonu izrazi režiserka Alenka Bole Vrabec, mentorica Mateja Mlačnik pa doda, da od tod izvira tudi naslov Oh, te nore ženske.

V Gledališču Nasmeh so sicer v tej sezoni nameravali na oder postaviti Brechtovo Malomeščansko svatbo, zaradi pomanjkanja moških igralcev pa je ideja padla v vodo. Za sodelovanje so bile na koncu zainteresirane tri igralke, nato pa se je začelo težko obdobje iskanja primernega teksta zanje, se spominja Mlačnikova. Nazadnje so se v predstavo odločili povezati Nicolajeve kratke komedije Izdelek in kapital, Žajfarca ter Sol in tobak. »Ne gre za čiste komedije, bolj za tragikomedije oz. ostro satiro,« je pojasnila Alenka Bole Vrabec. Gre za 20-minutne monologe, ki jih odigrajo Ladka Hunjet, Irena Temlin in Anja Hočevar. »Vse tri so slepe, vsaka ima svoj monolog, kar pomeni, da ji je treba odvzeti začetno skrb, ko pride na oder,« pripoveduje režiserka, ki je zadevo rešila tako, da je med monologe igralk vpletla še lik arhivarja. Vanj se je vživel novinec v Gledališču Nasmeh, Luka Pavlin. »Gre za slabovidnega igralca, ki vsako igralko pripelje na izhodiščno točko. Strahu, ali so prišle na oder v pravem kotu ali ne, tako ni, vzame jim negotovost, tako da lahko nastop začnejo samozavestno. Po koncu monologa vsako igralko tudi pospremi z odra,« je pojasnila Bole Vrabčeva. Lik arhivarja si je sicer zamislila kot »živ gledališki list«, saj med nastopi posameznih igralk naveže stik z gledalci in jim postreže z informacijami o Aldu Nicolaju in njegovih glavnih delih, dotakne pa se tudi aktualnih perečih tem, denimo ponarejenih diplom. »Gledalci na premieri na Breznici so se ob tem takoj 'zmehčali',« v smehu pripomni režiserka.

Priprave na vloge so za slepe igralce posebne. Medtem ko videči igralci na bralnih vajah tekste berejo, jih morajo slepi takrat že znati na pamet. Učenje ob Braillovi pisavi je zamudno, zato jim je režiserka pomagala z zvočnimi posnetki. »Vse tekste sem jim posnela, a brez interpretacije, da ne bi vplivala na katero od njih. Tako si je vsaka lahko ustvarila svojo podobo,« je razložila režiserka.

Po bralnih vajah so se lani jeseni začeli dobivati v jeseniškem teatru in dvorani na Breznici, kjer so se posvetili posameznim situacijam na odru. Vaje so potekale vsako soboto, trajale so tudi do osem ur. »Delo s slepimi igralci je drugačno. Vsako stvar jim je treba pokazati, oni pa te otipajo,« je pojasnila režiserka. Na učenje vpliva tudi to, kdaj je igralec oslepel, je pristavila Mlačnikova: »Tisti, ki oslepijo kasneje, imajo za razliko od tistih, ki so slepi od rojstva, še vso mimiko iz videčega obdobja in jim je zato lažje igrati in funkcionirati na odru.« Pri gibanju po odru so slepim igralcem v veliko pomoč štiri preproge. Odmaknjene so druga od druge, da med njimi nastane križ. Tako igralke čutijo gladka tla pod nogami, prav tako so pod preprogami z vrvicami nakazali diagonali.

»Največ mi pomeni to, da gledalce spravim v smeh,« pravi Kamničanka Ladka Hunjet, ki igra obubožano markizo iz komedije Izdelek in kapital. Gre za njeno tretjo vlogo v Gledališču Nasmeh, od prejšnjih dveh pa se razlikuje tudi po tem, da se je morala naučiti več teksta. »Ni bilo težko. Glede spomina smo slepi v nekem smislu celo na boljšem od videčih igralcev, saj si moramo zaradi slepote v vsakdanjem življenju zapomniti veliko več stvari,« je pojasnila. Gledališče ji, je še dejala, predstavlja tudi neko potrditev: »Na začetku si v dvomih, ali boš zmogel. A je ekipa super, drug drugega spodbujamo in si vlivamo voljo. Na začetku je mogoče celo Alenka bolj verjela vame kot sem sama.«

Tudi Luki Pavlinu, ki igra arhivarja, igranje v gledališču pomeni ogromno. »Ob novici, da sem sprejet v igralsko ekipo, sem skakal do stropa,« prizna. Tridesetletnik, ki izvira z Brega pri Žirovnici, je svojo vlogo sprva skušal začiniti z Ježkovim humorjem, a mu je režiserka svetovala, naj v vlogo da sebe. »Ubogal sem jo. Moram pa priznati, da do premiere nisem imel točne predstave, kakšna je moja vloga. Mateja, režiserka preteklih predstav našega gledališča, nam je pred odhodom na oder svetovala, naj uživamo. In res smo. Vsaj zase lahko tako rečem. Ko sem stopil pred ljudi, mi je občinstvo s svojo energijo in smehom povedalo, kdo sem. Vlogo sem, vsaj po mojem mnenju, odigral brezhibno. In užival. Neizmerno.«

Igralci Gledališča Nasmeh pa bodo na odru v prihodnjih mesecih še nemalokrat uživali. Sredi aprila jih čaka ponovitev na Breznici, nato pa še predstave v Celju, na Vrhniki in v Velenju, kjer bodo konec maja zaigrali na glavni slovenski konvenciji Districta 129 Lions kluba. Njihov projekt so namreč poleg Zveze slepih in slabovidnih in žirovniške tiskarne Medium podprli tudi nekateri Lions klubi. Oktobra se bodo udeležili tudi svetovanega srečanja gledališč slepih v Zagrebu.

»Avtor bi jih bil vesel. Prihodnje leto bo 10 let, odkar je umrl,« je še dejala režiserka Alenka Bole Vrabec.