Prva poroka (5)

To, da je bila Anita zelo lepo dekle, sem že večkrat zapisala. Žal pa tudi sama priznava, da bi tisti, ki so jo poznali nekoč, šli danes mimo nje, ne da bi za en samcat trenutek pomislili, da so jo že kdaj srečali.

»Lepotica je bila tudi očetova uradna žena, s katero sem se spoznala tisto leto, ko je oče odločil, da je čas, da se poročim. Vzel me je s seboj domov, na jug, kjer je name že čakal ženin. Spoznala sem tudi očetovo družino, ki me je zelo prijazno vzela za svojo. Najprej sem bila zelo počaščena, v svoji »kratkosti« sem menila, da se je to zgodilo zato, ker sem bila njihove krvi. Šele dosti kasneje mi je prebilo, da ženska sploh ni vedela, kdo sem, zaradi neznanja jezika pa ji tudi nisem mogla razložiti. Kakšna trapa sem bila! Ko mi je ob slovesu potisnila v roke darilo, sem vprašujoče pogledala očeta, češ zakaj, saj si takšne dragocenosti nisem zaslužila, pa me očetove besede krepko prizemljijo, ko mi pove, da se mi s tem zahvaljuje, ker jim vsak mesec odstopim del plače. To so bili trenutki, ko bi ga najraje ubila, kajti spoznala sem, da od moje kurbarije živijo celo tisti, ki jih nisem poznala,« nadaljuje Anita ob najinem tretjem srečanju.

Njena poroka je sovpadala z bratovo selitvijo od doma, na svoje. Oče se je hvalil, da ima krasnega sina, ki je prihranil zadosti denarja, da bo lahko živel samostojno. Anito je čudilo, kako to, saj si je nenehno, če sta se le srečala, od nje izposojal denar.

Čudilo jo je tudi, ker je oče s poroko priganjal. Vedela je namreč, da bo s tem, ko bo v lasti le enega moškega, presahnil vir dohodkov tudi zanj.

»Potem pa mi je le kapnilo, da mu bo prav moja poroka vrgla precej denarja. Tudi za nakup bratovega stanovanja. Bila sem znova ponižana, izrabljena, izkoriščena. Odvihrala sem domov, k mami, bila je že rahlo pijana, a se je še vseeno držala na nogah. Pred menoj je padla na kolena in začela jokati, da nič ne more ukrepati, da je tudi ona sužnja, da mora ubogati, drugače jo oče lahko še ubije. Prav zagnusila se mi je. Zagnusil se mi je tudi moški, s katerim sem se morala poročiti. Čeprav sem verjela in se tolažila, da je kljub vsemu malo drugačen …«

Kakorkoli Anita obrača dve leti, ki sta sledili, misli, da sta bili najlepši, kar jih je kdaj doživela. Po veliki ohceti, ki je trajala ves teden, se je z možem vrnila nazaj v Slovenijo. Zaradi poroke z njo je lažje prišel do državljanstva. To pa ni bil edini razlog, da se je zanjo ogrel.

»Ne vem, koliko mu je bilo znano, kaj sem pred poroko počela, jasno pa mu je bilo, da nedolžna nisem bila več. A ga to ni motilo. Ker mi je bilo zanj čustveno vseeno – en moški gor ali dol – se tudi nisem sekirala. Iz dneva v dan pa me je presenečal s tem, ker mu ni bilo do seksa. Glavo sem imela polno zgodb o potentnosti očeta in njegovih sorodnikov ter prijateljev, zato sem se začela resno spraševati, s kakšno kreaturo me je oče poročil. Bila sem deležna tudi razvajanja, le pogovarjala sva se bolj malo, čeprav sem se jaz prej naučila osnov njegovega jezika kot on našega. Po približno letu in pol pa mi nekoč, ko sem silila vanj, pove, da mu ni do žensk, da se mu gabijo. Bila sem osupla in brez besed, pravzaprav sem se zbala zanj, saj bi ga zaradi tega, če bi se razvedelo, lahko celo spravili s tega sveta. Pred petnajstimi leti bi bilo priznanje, da si homoseksualec, za določene kroge – grozljivo ... Vseeno sva se ob skrivnosti, ki je naju družila, precej zbližala. Nič več ga nisem spraševala, kam gre, ko je včasih za kakšen teden izginil in nisem vedela, zakaj se je udrl v tla. Postala sva prijatelja v pravem pomenu besede. Pripovedovala sem mu o očetu, o svojem biznisu in čeprav me ni povsem razumel, sem bila srečna, saj sem ob njem lahko »izpraznila« svojo dušo. Niti pomislila nisem, da se bo kdaj zgodilo, da bom ostala sama. Nekoč je odpotoval na Nizozemsko, takrat je že imel slovensko državljanstvo. Čez kakšen teden me je poklical, da se je »nekaj zapletlo«, da pride malo kasneje. Ravno takrat je ena od bratovih spremljevalk rodila sina, malček me je povsem okupiral, strašno sem bila navdušena nad njim! Na moža sem kar malo pozabila, potem pa me je začelo skrbeti, ker ni bilo nobenega glasu od njega. Čez kakšne tri mesece so odšli na Nizozemsko še brat in dva njegova prijatelja, da ga poiščejo. A brez uspeha. Veliko sem prejokala, bila sem prepričana, da me je zapustil, si našel koga in pozabil name. Minilo je še nekaj mesecev, ko mi eden od očetovih znancev, ki je delal pri policiji, pove, da so dobili sporočilo, da so ga našli mrtvega. In da ne vedo, ali je bil ubit ali je naredil samomor. Res me je prizadelo, ker je bil kot človek čudovit, bila ga je ena sama dobrota. Imel pa je temne plati, ki jih nisem zadosti poznala, a me niso niti brigale. Pozneje sem šla na Nizozemsko tudi sama, da so mi izročili njegove stvari, a sem dobila le oblačila, ki jih je v času smrti imel na sebi. Nič drugega. Govorice, ki so potem prihajale, so bile vse sorte, ob nekaterih me je bolelo srce, ob drugih sem ponosno dvignila glavo in jih nisem hotela niti slišati. Ker nisem imela več denarja, sem se morala vrniti nazaj v lokal, kjer sem delala pred poroko. Spet sem bila na voljo strankam, spet so se vrstili vzponi in padci v mojem čustvenem življenju. Srce je postajalo vedno bolj mrtvo, ničesar nisem čutila, čeprav so o meni govorili, da sem pri delu – enkratna …«

»Ko sem praznovala trideseti rojstni dan, sem se počutila staro kot zemlja. Vedno več je bilo tudi konkurence, v tistem času je postajala vedno bolj intenzivna tudi internetna ponudba, pa Ukrajinke, Romunke, rosno mlada dekleta so mi »odžirale« kruh. Imela sem nekaj rednih strank, ki so se – skupaj z menoj – že tudi postarali in se jim ni več toliko ljubilo kot nekoč. Pa tudi, zakaj bi plačevali meni, če so lahko dobili žensko zastonj, le na internet so se morali priklopiti …«

Njen brat si je v tem času nabral še lepo število nezakonskih otrok, ženskam, ki jih je imel in zavrgel, sploh ni več sledila. Družila se je le z mamico prvega nečaka, ki se je medtem poročila in imela še dva druga otroka.

»Nečaka sem imela rada, zmeraj sem mu kaj kupila, razvajala sem ga, saj je bil doma večkrat tepen kot ne. Včasih je pri njih posredovala tudi policija, pa Center za socialno delo …, a ne bi o tej zgodbi – ni moja, zato jo bom pustila pri miru.«

(Konec prihodnjič)