Izgubil glas, a izbral življenje

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. november 2015 / 10:52

Tomaž Ahačič - Fogl, pevec iz Tržiča, ki je največjo medijsko prepoznavnost doživel v televizijski oddaji Znan obraz ima svoj glas, se spopada z rakom. Ko bi se le pravočasno posvetil simptomom, opozarja danes.

Rak v začetnih fazah praviloma ne boli. Kateri so bili prvi simptomi, ki so se kasneje izkazali za bolezen, pa ste jih spregledali?

»Začelo se je z ugrizom v jezik z nezdravim zobom. Ranica se kar ni in ni hotela zaceliti, vendar mi tudi na kraj pameti ni prišlo, da se bo iz tega razvil rak. Prvi simptom je bila bolečina, ki je segala do desnega ušesa, vendar sem, jasno, kot vsi, še posebno moški, odlašal z obiskom zdravnika.«

Ste vendarle v času do diagnoze pomislili, da gre lahko za kaj hujšega, pa ste z obiskom zdravnika odlašali, ker vas je bilo strah, kaj vam bo povedal?

»Po nekaj tednih in potem tudi mesecih, ko se stanje bistveno ni spremenilo, sem počasi začel razmišljati o hujši bolezni, z obiskom zdravnika pa sem odlašal predvsem zaradi polnega urnika, ki sem ga imel z nastopanjem in sem od tega živel. Zato sem bolezen enostavno ignoriral. Pa saj nikoli nisem zbolel za kakšno hujšo boleznijo ... Jasno, bil je tudi strah pred samim dejstvom 'zdravnik-bolezen-diagnoza rak'.

Zdravnika sem obiskal šele po nagovarjanju soproge, ki je opazila rahlo oteklino na vratu, in ko sem imel že težave z govorom. Enostavno ne vem, zakaj sem tudi njej prikrival bolezen.«

Kako hitro so vam potem postavili diagnozo?

»Diagnozo so zdravniki specialisti hitro postavili. Tudi sam sem se počasi zavedal, da sem z ignoriranjem bolezni storil največjo napako v svojem življenju. Slutil sem, da gre za raka. Po odščipu tkiva in preiskavah so postavili uradno diagnozo: invazivni ploščatocelični karcinom. Zdravniki so mi jasno in glasno povedali, da sem čakal predolgo in se nisem zavedal, kako obsežna je moja bolezen.«

Kako ste se odzvali, kako ste to povedali svojim najbližjim?

»Bil sem čustveno na tleh, a vendar sem obdržal upanje in neko pozitivno razmiš­ljanje. Soproga mi je rešila življenje in tudi kasneje je igrala pomembno vlogo pri obveščanju mojih najbližjih o mojem bolezenskem stanju. Ni bilo lahko, vsi so bili potrti in šokirani.«

Operacija je bila nujna. Kako 'globoko' je že segla bolezen pri vas?

»Po CT-slikanjih in različnih ultrazvokih so preiskave pokazale, da je bolezen segla že zelo globoko. Tumorji so zasegli jezik, desno in levo stran bezgavk in grlo. Rak je bil dejansko že v večini mojega vratu in ustne votline. Zelo zahtevna operacija je trajala petnajst ur, sodelovala je ekipa zdravnikov specialistov, ki so se že pred operacijo posvetovali, kako naj bi ta potekala, vendar je sam postopek operacije odvisen tudi od dejanskega stanja pacienta. Da se izrazim drugače, šele ko pacienta 'odprejo', točno vidijo, do kod je prodrl rak. Predvsem se moram zahvaliti kirurgu Cirilu Trčku, ki mi je rešil življenje, čeprav se na začetku sploh ni upal polotiti tako težke operacije. Odstranili so mi jezik in grlo v celoti, sledila je ekstrakcija zobovja pa leve in desne bezgavke. Pri rekonstrukciji potem plastični kirurg uporabi tkivo z roke ali noge, da nadomesti vrzel v ustnem dnu …«

Se z besedami sploh da opisati, kaj človek doživlja v takem trenutku? Kaj je tisto, kar zna zdrav človek premalo ceniti?

»Vsak človek se različno odzove na takšne težke trenutke. Že pred operacijo so mi povedali, kaj me čaka, a vendar sem nekako našel pot, da se psihično spopadem s to svojo tragedijo. Človek dejansko premalo ceni samega sebe in svoje zdravje, dokler včasih ni prepozno. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da se bom nekoč moral prehranjevati po cevki in ostati brez osnovnega načina sporazumevanja, govora, za kar sem kriv sam.«

Odločili ste se, da boste svojo izkušnjo delili z ljudmi, predvsem zato, da jih opozorite, da rak ne izbira in naj bodo pozorni na simptome. Imate pa pri okrevanju tudi zelo veliko podporo slovenske javnosti.

»'Zakaj bi molčal' sem si rekel. Saj morda še rešim kakšnega človeka, ki bo predolgo odlašal z obiskom zdravnika. Težko se je seveda izpostaviti, a mi ni žal. Ogromno ljudi sedaj deli z menoj svoje žalostne zgodbe, veliko se mi jih javlja prek družbenih omrežij iz bolnišnice ali iz vsakdanjega življenja. Poskušam jim pomagati in jim dati kakšen nasvet, s tem pa tudi sam krepim svojo samozavest, ker vem, da nisem sam. Tako kot slovenska javnost, ki me podpira in mi s tem daje ogromno pozitivne energije, prav tako tudi jaz oddajam neko energijo, ki me žene naprej v negotovo prihodnost v moji novi vlogi. Ne vem, mogoče je pa to moje novo poslanstvo – ozaveščati ljudi in ceniti zdravje ter življenje vsakega posameznika.«

Kako se zdaj počutite, kako okrevate?

»Počutje niha iz dneva v dan. Hodim na obsevanja in kemoterapije. Rane se počasi celijo. Skrbim, da se tudi počasi vrnem v svojo fizično formo s sprehodi in zdravo prehrano.«

Kaj vam v tem trenutku največ pomeni?

»V tem trenutku mi največ pomenijo družina, prijatelji in seveda vsi ljudje, ki me podpirajo. Predvsem bi se rad zahvalil svojemu prijatelju Domnu Kuraltu iz skupine Calypso in vsem glasbenikom, ki mi pri­pravljajo dva koncerta. Prvi bo v mojem rodnem Tržiču v nedeljo, 8. novembra, drugi koncert pa v Hali Tivoli v Ljubljani 19. novembra.«