Zemlja, ki poješ mi

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 11. marec 2013 / 06:00

V Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki so v sredo odprli razstavo akademske slikarke Maruše Šuštar, s čimer so na umetniški način zaznamovali letošnji dan žena. Razstava bo na ogled do konca marca.

Ideja za tematiko tokratne razstave se je porodila direktorici Loškega muzeja Jani Mlakar, kustosinji Barbari Sterle Vurnik in slikarki Maruši Šuštar v sproščenem pogovoru pred dnevom žena, ki je izpostavil žensko slikarsko udejstvovanje v prepletu z vsakdanjimi težavami, ki jih imamo ženske.

»Z razstavo sem tako želela biti zares ženstvena in pokazati bolj 'ženske slike'. Izbrala sem lirične, senzibilne, kontemplativne slike, tiste, ki so bile narejene s še bolj iracionalnim delom mene kot druga dela. Vzniknila je želja po zgraditvi nekakšne psihološke oaze, kjer bi človek lahko užil nekaj miru in ponotranjil lepoto sveta, lepoto ustvarjanja, se oddaljil od duhamornih družbeno-političnih in vsakdanjih problemov ter si rekel sam pri sebi – življenje je vendarle lepo,« nam je svojo razstavo predstavila Maruša Šuštar iz Preddvora, ki je z naslovom Zemlja, ki poješ mi, želela izpostaviti lastno hvalnico Zemlji, bivanju in ženskim ustvarjalkam, prinašalkam življenja. »Ne morem se strinjati z danes vedno bolj prevladujočim likovnim trendom, ki odseva stanje sveta z grde plati, in pravi, da je konec lepe umetnosti. Ni mi vseeno za težke stvari, ki se dogajajo ljudem po svetu, in sem zaradi tega zelo čustveno prizadeta, vendar to stanja ne bo spremenilo, če še jaz s svojimi slikami kažem na človeško bedo. Ljudi je treba spomniti, da tam zgoraj še sije sonce in žarijo zvezde,« optimistično sporoča mlada akademska slikarka, ki si pri ustvarjanju pomaga tudi s sodobno tehnologijo, denimo spletnim priročnikom Google Zemlja.

»Ta pogled od zgoraj, ki nam ga omogoča ta priročnik, v slikah uporabljam že vse od leta 2007. Fasciniral me je predvsem zato, ker je to nekakšen nadoseben, objektiven pogled, ki nam širi obzorja zavesti, nam daje občutek svobode in neskončno bogastvo vtisov. Pojavi se slika mirujočega tihega prostora, brez sledi vsakodnevnega kaosa, kjer izginejo vse velike dramatične zgodbe posameznika. Izbiram prizore pokrajin ali mest, ki se tako vsebinsko kot likovno skladajo z mojim trenutnim načinom razmišljanja. Pred časom so me bolj pritegnile točke žgočih kriznih žarišč ali pomembne lokacije tako v dobrem kot slabem smislu (New York, Iran, Irak, Izrael), zdaj pa se bolj ogrevam za opustela, divja območja zemlje brez družbenopolitičnih konotacij.«

V Galeriji Ivana Groharja so razstavljene slike, ki jih je ustvarila večinoma v zadnjih dveh letih. Zanje je značilna transparentna svetlobna slojevitost, zračnost barv, lirično prepletanje abstraktnih in konkretnih elementov.