Obrazi vsemogočne Udbe

Publicist Igor Omerza v svojih knjigah razkriva delovanje Udbe in dogodke, povezane z organizacijo, ki ni poznala nasprotnikov, ampak zgolj sovražnike.

Kranj - Sredina predstavitev nove knjige Igorja Omerze z naslovom 88 stopnic do pekla – Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića v Hiši kulture v avli Gorenjskega glasa je predstavila manj znane plati naše polpretekle zgodovine, zlasti pogled v jedro delovanja tajnih služb v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji. Knjiga, ki jo je izdala Mohorjeva založba v Celovcu, je pripoved o kalvariji uspešnega srbskega poslovneža Slobodana Todorovića – Bate, ki ga je jugoslovanska udba vpela v svojo mrežo nadzora nad odstavljenim srbskim politikom Aleksandrom Rankovićem. Ko pa je spoznala, da je Bata preveč naklonjen Rankovićevim idejam, ga je poskušala v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja v sodelovanju s slovenskim delom Udbe ujeti.

Ker takratni slovenski udbaški vrh (Conradi, Gorenc, Brajnik) ni bil navdušen nad načrtovano aretacijo oziroma ugrabitvijo, ki jo je zahteval Beograd, in je prihajalo med Ljubljano in Beogradom do kratkih stikov in nezaupanja, je bila intenzivnost priprav manjša. Bata je bil v Münchnu, kjer je živel in od koder je uspešno vodil svoj poslovni imperij, še naprej pod stalnim nadzorom sodelavcev Udbe. Ker je Nemčija leta 1974 zavrnila jugoslovansko zahtevo po njegovi izročitvi, v kateri je Beograd kot razlog navedel gospodarski kriminal (Nemci so ga leta 1974 na osnovi tiralice aretirali, vendar so ga zaradi slabega zdravja izpustili), in so vodenje zvezne, srbske in slovenske Udbe ter vojaške obveščevalne službe prevzeli novi ljudje, v Sloveniji Janez Zemljarič, v Beogradu pa je zvezni Udbi načeloval Martin Košir, je bil primer Todorović znova postavljen v prvi plan. Todorovića so ugrabili delavci slovenske Udbe 25. februarja 1975 zvečer na avtocesti v Italiji, ko se je s poslovnega opravka v Meranu vračal v München. Ilegalno so ga prepeljali v Ljubljano, ga zaprli v sobo v četrtem nadstropju Doma Maksa Perca, do katere je vodilo 88 stopnic, in ga po osmih mesecih, ko so zrežirali javno ugrabitev v Sloveniji, hudo bolnega postavili pred beograjsko sodišče in ga obsodili na dvajset let ječe. Zaprt je bil devet let in je skupaj z odvetnikom pisal vplivnim politikom, tudi Janezu Zemljariču. Njegovega odgovora ni bilo. Batovo zdravje se je slabšalo. Številne prošnje za pomilostitev so bile zavrnjene. Septembra 1984 so mu končno prekinili zaporno kazen. Odšel je v svobodo: bolan, siromašen, brez pokojnine in strehe nad glavo. Julija 1985 ga je jugoslovansko predsedstvo pomilostilo. Bata je umrl 6. septembra istega leta in je vprašanje, ali je sploh izvedel za pomilostitev … Udba ni poznala političnih nasprotnikov, le sovražnike, je povedal Igor Omerza. Ugrabitev Todorovića je bila res planirana v Beogradu, vendar jo je izvršila slovenska Udba, ki je v Jugoslaviji veljala za najbolje organizirano, z uigranimi ekipami, ki se pojavljajo pri različnih dogodkih. Do leta 1987 je njena naslednica SDV (Služba državne varnosti) preverila 120 tisoč ljudi. Potem je začela njena moč pešati, v začetku devetdesetih let pa je za vedno izginil del njenih arhivov. Ko bodo odprti še beograjski arhivi, bodo ozadja nekaterih dogodkov iz naše polpretekle zgodovine še jasnejša.