Slikar Poljanske doline

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. februar 2013 / 06:00

Če bi slikar Ive Šubic še živel, bi 23. aprila 2012 dopolnil 90 let. Pa je moral umreti že konec leta 1989. In vendar živi. Lani je svoje delo zastavila močna avtorska in uredniška ekipa, ki je zasnovala in dokončala slikarjevo monografijo. Izšla je prav pred kratkim, pred začetkom velikonočnega časa 2013, velikonočni kontekst pa omenjam zato, ker bo s to monumentalno knjigo naš slikar, ki že sicer ni bil pozabljen, dobesedno vstal v novo, večno življenje. Sam sem imel to srečo, da sem se v zadnjih letih njegovega življenja nekajkrat srečal z njim, pozneje o njem marsikaj prebral in sem si domišljal, da ga nekoliko poznam. V celoti njegovega življenja in dela pa ga spoznavam šele zdaj, s pomočjo te knjige.

»Kot slikar se v mestu zelo slabo počutim. Sem kmet in na podeželju sem si zgradil atelje. Slikam to, kar imam pred očmi in kar je najlepše: deželo, drevje, živali, reke in človeka pri delu. Kot partizanu se mi je vtisnilo v spomin brez števila form in linij, ki čedalje glasneje zahtevajo svojo realizacijo, pri čemer se je treba okoristiti z vrednotami vseh umetniških stremljenj, vendar pa pri tem krepko ostati na domačih tleh in najti čisto svojo specifično formo. Treba je pogumno pogledati življenju v oči z vseh strani ter občutke in dognanja odkritosrčno izraziti. Nekateri slovenski zapadnjaki vpijejo po večji svobodi, toda če nimaš niti te sedanje svobode s čim napolniti, ti tudi 'velika' svoboda ne bo prav nič pomagala.« Tako je mladi Ive Šubic leta 1954 orisal svoj umetniški program, v anketi Tedenske Tribune (TT).

Kar velja pri Ivetu še posebej ceniti, je dejstvo, da je ostal ves čas ustvarjalno povezan s svojo domačo dolino; podnaslov knjige je zato povsem upravičen. Še več: brez te doline in njenih ljudi sploh ne bi mogel ustvarjati. Zapuščal jo je pravzaprav le takrat, ko je pridobival svoje umetniško znanje. Študij v prvem letniku zagrebške akademije je moral zaradi vojne prekiniti, dokončal ga je po vojni na ljubljanski, prav takrat ustanovljeni. Zanimivo je brati, kako sta šla takratna najboljša prijatelja Ive in Jože Ciuha jeseni 1956 na umetniško izpopolnjevanje v Pariz. Tu je šele videl, kaj vse je naredil njemu ljubi Chagall. Ive v Parizu ni zdržal niti do konca leta, pa še v pariški skicirki najdemo njegove Poljance in njihove vole. Kljub tej veliki navezanosti na dom je znal v svetu prepoznati nove umetniške forme in po njih ustvariti svojo. Vsebina je bila pa itak domača, poljanska.