Specialni junaki belih strmin

Zimske svetovne igre specialne olimpiade, ki so jih kot uvod v olimpijske igre leta 2018 pripravili v Južni Koreji, so prinesle veliko veselja tudi našim športnikom z motnjami v duševnem razvoju, ki so se domov vrnili z medaljami, predvsem pa z lepimi spomini in novimi izkušnjami.

Toliko objemov, poljubov, stiskov rok, nasmehov, iskrenega veselja in spoštovanja, kot ga je bilo na predvečer kulturnega praznika videti in čutiti ob druženju s slovenskimi specialnimi olimpijci, že dolgo ne pomnim. Po dolgih dveh tednih so namreč pripotovali iz zimskih svetovnih iger specialne olimpiade, ki so med 29. januarjem in 5. februarjem potekale v Pjongčangu.

Preizkusili so prizorišča OI 2018

V Južni Koreji bodo čez pet let olimpijske zimske igre, prizorišča pa so dodobra preizkusili športniki z motnjami v duševnem razvoju, ki se jih je tokrat v Pjongčangu iz vseh koncev sveta zbralo več kot 2300, med njimi tudi štirinajst naših. Veseli so bili ob odhodu, še bolj veseli in polni vtisov so se vrnili domov, ko so se najprej pozdravili z domačimi, sošolci in prijatelji, ki so ves čas zanje stiskali pesti in jih s transparenti, rožami in navdušenimi vzkliki pričakali ob povratku.

Športniki, od alpskih smučarjev, smučarjev tekačev do krpljarjev, so ponosno kazali odličja, ki so jih v šestih tekmovalnih dneh skupaj osvojili kar dvajset.

Prijazni gostitelji

»Veseli smo, ker smo doma, saj smo bili na poti kar sedemintrideset ur. Kljub temu da smo malce utrujeni, pa smo polni lepih vtisov. Res je sicer, da se po končanih olimpijskih igrah vedno reče, da so bile najboljše, toda za te v Pjongčangu je dejstvo, da so bile na res lepih terenih, odlično organizirane in s posebnim čustvenim nabojem. Korejci so prijazni ljudje, ustrežljivi in o njih ne moremo povedati nič slabega. Edina majhna težava je bila komunikacija, saj je bila korejska angleščina slabo razumljiva. Toda to nas ni oviralo, da se ne bi prijetno počutili,« je povedal vodja delegacije in predsednik Specialne olimpiade Slovenije Ljubomir Miličević in razložil tudi način tekmovanja za športnike z motnjami v duševnem razvoju. Tako so bili alpski smučarji razdeljeni na tri kategorije in so tekmovali na treh različnih progah, tudi za tekmovalce na teku na smučeh je bilo več razdalj, od 50 metrov do 10 kilometrov. Poleg tega so tekmovali tudi v krpljanju.

»Zato, da ste dobili medalje, ste morali trenirati in se truditi. Gotovo ste ugotovili, da brez dela ni rezultatov in da se je treba truditi povsod, ne le v športu. Seveda ne gre brez pomoči domačih, vaših sodelavcev v različnih ustanovah, ki so v tem času doma prijeli za delo tudi namesto vas. Zato iskrena zahvala vsem,« je ob čestitkah poudaril Cveto Uršič, generalni direktor Direktorata za invalide na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

Čestitke in stiski rok so se kar vrstili, ob petju in plesu pa nihče ni skrival zadovoljstva nad novimi izkušnjami.

»Svetovne igre specialne olimpiade so sestavljene iz uvodnega dela, kjer domačini pokažejo svojo kulturo in nas sprejmejo medse. V tem delu smo bili trenerji predvsem spremljevalci. Ko so se začela tekmovanja, pa smo bili najprej trenerji, seveda pa hkrati tudi serviserji smuči, psihologi, pa tudi družina in navijači. Delo je bilo za nas kar zahtevno, vendar pa v tem zelo uživam in še malo ni bilo naporno, « je povedal Jure Vajs, sicer profesor športne vzgoje, zaposlen v CUVD Radovljica, ki se je prav tako kot športniki domov vrnil z lepimi spomini.

Veliko novega in zabavnega

»V Južni Koreji mi je bilo res všeč, nekaj posebnega pa je bilo, ker smo se lahko naučili jesti s paličicami. Jedel sem rake, najbolj so mi bile všeč školjke, pa tudi feferoni,« je nasmejan pripovedoval 26-letni Kranjčan Dalibor Dedič, sicer varovanec CUDV Radovljica, ki je osvojil srebrno medaljo v superveleslalomu in bil tretji v veleslalomu. »Treniram v Kranjski Gori z Branetom Štetnarjem. Tekme v Južni Koreji so bile dobre, samo luknje so se že naredile na progi,« je še dodal zgovorni Dalibor, prav tako pa je odličji ponosno pokazal Nikolaj Koščak iz CUDV Radovljica. Tretji je bil namreč na tekaški tekmi na 1 kilometer ter drugi v štafeti. »Prvič sem se peljal z letalom. Osvojil sem medalji in sedaj sem srečen, ker sem doma,« je povedal Nikolaj.

Čeprav brez medalje okoli vratu se je v Južni Koreji dobro odrezala tudi Škofjeločanka Monika Grgič. »Na tekaških tekmah sem bila četrta in sedma. Kar dobro mi je šlo. Lepo smo se imeli, zlasti se bom zapomnila izleta z ladjo. Všeč mi je bil riž, čeprav ga je s palčkami težko jesti,« je povedala Monika, ki so jo poleg domačih s transparenti pričakali člani škofjeloškega Sožitja.

Za olimpijce tudi pesem

Tudi Kranjčanki Larisi Bitiči, ki je bila druga v slalomu in tretja v veleslalomu, bo v spominu ostala zanimiva hrana, prijatelji in pa seveda medalji, ki jih ponosno pokazala. »Vesela sem, bilo je lepo,« je povedla Larisa, ki je prav tako kot Jeseničanka Lenka Razinger varovanka CIRUS Vipava. Lenka je doživela še prav posebno prisrčen sprejem, saj jo je s harmoniko pričakal stric Božo, ki je za športnike, ki so se vrnili z Južne Koreje, sestavil tudi pesem. »Marsikaj mi bo ostalo v spominu, od vožnje z letalom, do akvarija, ki smo ga videli. V Koreji so zanimive tudi trgovine, veliko smo se zabavali in plesali, največ Gangnam Stayl,« je povedala Lenka.

To da so plesali na popularno glasbo ni čudno, saj so bivali v Gangnamu, kjer je bilo všeč tudi Alešu Arnolu iz Žirovnice, sicer učencu OŠ Poldeta Stražišarja z Jesenic. »Mesto mi je bilo všeč, posebno vodni parki. Tudi družba je bila dobra. Tekmoval sem v teku na 50 in na 100 metrov ter bil tretji in peti,« je povedal Aleš Arnol, ki si je prav tako kot ostali na četrtkov večer utrujen, vendar dobre volje vrnil domov. V Južni Koreji je bilo res super, a doma je vseeno najlepše.

Najboljši športniki z motnjami v razvoju bodo na olimpijskih igrah znova nastopili leta 2015 v Los Angelesu, naslednje zimske olimpijske igre pa bodo na prizoriščih sedanjega prvenstva alpskih smučarjev, v avstrijskem Schladmingu.