Od nekdaj tu, na Gorenjskem

Razstava Prelepa Gorenjska je nedvomno največja stalna muzejska postavitev na Gorenjskem. V dvanajstih sobah si skozi mnogotere zgodbe v spomin beležimo kranjsko, gorenjsko in slovensko zgodovino. Bližje smo svojemu času, bolj se nam zgodbe zdijo naše lastne.

Ko so se v Gorenjskem muzeju odločili ugrizniti v jabolko velike vse gorenjske stalne razstave, so predvidevali, da bodo 1500 let zgodovine gorenjskih krajev in ljudi predstavili s 1500 muzejskimi predmeti na 1500 kvadratnih metrih razstavnih površin. Zahteven projekt prenove celotnega kompleksa gradu Khislstein, znotraj katerega je sodila tudi razstava Prelepa Gorenjska, je v štirih letih doživel tako vzpone in padce. Ob kopici težav, ki so spremljale projekt, pa med večje uspehe zagotovo lahko štejemo tudi veliko razstavo Prelepa Gorenjska. Letom naše zgodovine, ki je predstavljena, bi lahko dodali še kakšno, in če je bilo na koncu na voljo kvadratnih metrov nekaj manj, pa zagotovo lahko govorimo, da je razstavljenih premetov mnogo več kot 1500.

Razstavo bodo v prihodnjih letih zagotovo videli mnogi šolarji, tečajniki z univerz za tretje življenjsko obdobje, in vsi, ki vas zanima lastna preteklost, da bi bolje razumeli sedanjost in se laže odločali v prihodnosti. Sam sem se ogleda razstave lotil kot pravemu Gorenjcu pristoji. Kot novinar sem se izmazal brez vstopnine, tako ta mi je po dveh urah muzeja v sosednji gostilni ostalo še za eno … Torej. V Prelepo Gorenjsko se z novozgrajenega zunanjega zastekljenega stopnišča vstopi skozi velika vrata. Po grajsko.

Zgodovina deluje, prihodnost pa še bo

Pred mano se na tleh razprostre naša priljubljena kokoš, zemljevid Slovenije, in ko v koraku in pol prehodim Dolenjsko ter postanem na Ljubljani, se nagnem nad relief Gorenjske. Za zdaj je ta še prazen, ko bo poleg na voljo zaslon na dotik in bomo na njem s prsti »polizali« recimo arheološko najdišče Ajdna nad Potoki, nam bo laser na reliefu pokazal, kje na Gorenjskem je to. V oči padajo tudi štirje osvetljeni krogi tik pod stropom na vsaki od štirih sten. Gre za štiri osnovne elemente, vodo, zrak, ogenj in zemljo. Ja, tudi našo pokrajino in nas ljudi gradijo ti štirje elementi. Kako, naj bi izvedeli na razstavi?

Na stenah so na zanimiv način predstavljeni nekateri gorenjski kraji, recimo prelaz čez Ljubelj: najprej Valvasorjev bakrorez iz leta 1697, nad njim Wagnerjeva litografija iz leta 1842, na vrhu pa današnji posnetek. Z nekaj umetniške svobode izpred tristo let so si motivi še kar podobni. Preden vstopim v sosednjo sobo številka 2, me preseneti še napisni kamen iz časa, ko so na Gorenjskem vladali Rimljani. Saverkna piše, da bi to lahko bilo ime za današnjo Savo.

Srednjeveška davčna

Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, nas Prešernovi verzi s parketa pripeljejo na … ojoj, hladna ilovnata tla. Seveda gre za imitacijo, prav nič pa ni ponarejena stara resnica, da današnji Gorenjci toliko in toliko rodov nazaj vsi prihajamo s kmetov. Imam občutek, da mi to namiguje vsebina druge sobe. Da vendarle nismo bili tako običajni, na levi pripovedujejo izkopanine, ki govorijo o bogati železarski tradiciji, v kateri gre mogoče celo iskati zametke uspešnega gospodarskega razvoja v prihodnjih stoletjih. Dva inga (polizdelka iz železa), ki so ju izkopali pri Lescah, sta prav hecna. Kot dva velika zavita bonbona. Vseskozi iz zvočnikov nekaj šumi in ropota. Najbrž se »dela« železo.

Na desni je zanimiv prikaz, kako je nastala vas Rodine, z ene kmetije do prafare in danes ene najlepših vasi pod Karavankami, bi dejal znanec Gaber. Na srednjeveško vaško življenje spominja tudi staro ognjišče, ki deluje precej taborniško. Ni naključje, da nas v naslednjo sobo vodi voz, ki simbolizira kmetove dajatve gosposki. Kokoš, jajca, raca, različne vrste žita najdemo na vozu, namenjenemu na grad. Srednjeveška davčna, kaj pa drugega.

Kaj ima jabolko z grajsko razvalino

Tretja soba se potrebam gospode primerno precej razširi. Tu se že malo svetlika, tla iz blata prerasejo v trdno peščeno podlago, med muzejskimi eksponati pa so na ogled kopije kipcev iz cerkva, freske in v vitrini na levi jabolko. Navadno jabolko, niti besniška voščenka, kaj šele jonatan iz podvinskega sadovnjaka. Ko prebiram legendo s Pustega gradu, mi takoj postane jasno, zakaj je jabolko v vitrini še celo. Svetujem, da se ga ne dotikate, ker bi lahko vanj ugriznili zadnjič. Zanimivo pa na freski, v kateri prepoznam slikarski slog Maje Šubic in je na ogled na steni nasproti jabolčne zgodbe, nekaj premožnih »srednjevešcev« sedi ob vsaj na sliki obetavno okusni hrani. Menda je tajnik oglejskega patriarha Paolo Santonino leta 1485 prav pohvalno pisal o prehranskih užitkih na Gorenjskem. Preberem, da so takrat menda postregli kar sedemkrat.

Medtem ko se še iz prejšnje sobe žensko petje cerkvenih pesmi »angelci pojejo …« meša s konjskim topotom, ki zvočno ponazarja zapis o turških vpadih, si z zanimanjem preberem zapis o Janžu Khislu, po katerem se imenuje grad Khislstein.

Od malega sesalca do roke pravice

No, pa smo v Kranju. Dežela nima lepšga kra(n)ja, se v parafrazi imenuje četrta soba. Antični Carnium, srednjeveška Creina, nemško zveneči Krainburg in današnji Kranj ... ali pa Kransterdam, kot se o našem mestu rado zapiše na časopisnih straneh, namenjenih kroniki. To je del, ki Kranj prikazuje v najboljši kondiciji. Meščanstvo, obrtniki, protestantizem, semanji dnevi, bogata župnijska cerkev ... Na obrtnike spominja res velika presta, ki najbrž govori o močnem pekovskem cehu. Tista podgana, ki varuje njihovo cehovsko skrinjo, pa na trenutke deluje kot prava, le neverjetno umirjeno držo ima, da bi se je zbali. Za tesarsko delavnico pokukam v Trubarjevo sobo. Protestanti so bili v svojem času menda kar močni. No, pa tudi Trubarjeva žena Barbara je bila Kranjčanka, tako kot igralka Bernarda Oman, njegova filmska žena. Se še spominjate, ko so film o avtorju slovenskega abecednika sredi osemdesetih let snemali prav na ulicah starega Kranja. Preseneti me kositrni jedilni servis v meščanski sobi slikarja Leopolda Layerja. Mar ni bilo denarja za srebrnino?

V vogalu sobe je tudi, lahko bi mu rekli, župnijski del razstave. Na ogled sta kopiji poslikanih kril oltarja kranjske župnijske cerkve izpred petsto let. Menda so kranjski cerkveni v drugi polovici devetnajstega stoletja gotski krilni tabli oltarja za 800 goldinarjev prodali na Dunaj, da bi dobili dodatna sredstva za obnovo kranjskih cerkva. Zdaj imamo pa kopije. V vitrinah so na ogled tako imenovane Jakobove školjke in rožni venci, značilni za tiste, ki so romali v Santiago de Compostela. Vse to je bilo izkopano ob farni cerkvi, kjer je bilo več kot tisoč let osrednje kranjsko pokopališče.

Najbolj pa obiskovalcu v oči pade črna krsta s sliko odrešenika na križu in lobanjo pod njim. Priznam, tudi name deluje nekoliko grozljivo. Še dobro, da je premajhna za mojo velikost. Tudi krsto so menda pred leti izkopali v farni cerkvi (več o njej ob fotografiji). Zanimivo, da se prav iz tega dela gradu skozi okno najlepše vidi zvonik farne cerkve.

Brez skrbi, tisti meč, ki se vam bo kar naenkrat pojavil nad glavo, je le tržna roka z mečem, ki so jo od 15. stoletja naprej izobešali na Mestni hiši v času letnih sejmov kot simbol pravice.

Gorenjci, zapozneli smučarji

Skozi dolgi hodnik me ponese nekoliko hitreje. Potovalno transportna je tudi razstavna tematika v njem. Z vami bom na rajžo šel se prepeva v slovenski ljudski, na ogled pa so načini, kako so naši gorenjski predniki tovorili in prenašali bremena in konec koncev tudi sami potovali. Sam sem se zataknil pri smučeh in bil kar presenečen, ko sem izvedel, da se je na Gorenjskem začelo smučati šele po 1. svetovni vojni. Si kar predstavljam, kako kleni in delavni gorenjski kmet ni bil preveč navdušen nad tovrstno zimsko rekreacijo. Smuči na »zajlo«. Take so bile celo moje prve, pa še ni tako dolgo nazaj, da bi jih pisal v zgodovino, pomislim.

Dober dan, kakšno svečo bi, pa ene »šplenke«

Leva polovica težkega okovanega voza, tako imenovanega »tajslna«, me usmeri v šesto sobo, ki jo vodi Prešernov verz Vremena Kranjcem bodo se zjasnila. Jasnost takoj spomni na 18. stoletje in dobo razsvetljenstva. Fužine, šolstvo, pošta, prehrana in krompir so točke, pri katerih nas ustavi pot po Prelepi Gorenjski. Grem stavit, da bodo kot z Marijo Terezijo in obveznim šolstvom predvsem šolarji z lahkoto obšli. Med drugim so mulariji pamet vcepljali tudi v stavbi, kjer je danes sedež kranjske župnije. Zanimiv je fužinarski denar, s katerim so lastniki fužin plačevali delavce. Jasno, denar je bil plačilno sredstvo le v delodajalčevi trgovini. Zreli za prijavo na kakšno v današnji državi kompetentno komisijo. Desno od ponosnega postiljona Razingerja s Podkorena, je zanimiva tabla z receptom za tako imenovano rumfordsko juho (po avtorju recepta Rumfordu), ki je bila še kako aktualna v času velike lakote v začetku 19. stoletja. Recept velja za 24 oseb. Če boste kuhali za manj, boste kakopak malce preračunavali. Ja, najbrž tudi zahvaljujoč prej omenjeni cesarici, smo se računanja naučili v obvezni šoli. In kar se »šparanja« pri hrani tiče, omara, ki je na razstavi, je odlična razlaga za famozni stavek vsake skrbne gospodinje »tole potico bom pa morala v omaro zaklen't«.

Soba, lahko bi rekel, kar stoletje, ki sledi, je na Gorenjsko pripeljalo tudi železno cesto in z njo razvoj obrtništva, podjetništva, trgovine pa tudi prvih zametkov turizma. Zvok lokomotive, ki nas pospremi do Berjakove trgovine v Kranju, je kar nekako domač. »Dober dan. A mate pr vs žeble. Me j nš poslov, pa na vem točn gdere,« se sliši utrip iz trgovine, no iz zvočnika nad prikazom izložbe omenjene trgovine z mešanim blagom. Paša za oči je tudi tisti Turek, no vsaj tako zgleda, narisan na enokrilnih vratih. A v nekaj stavkih kaj hitro izveste, da gre za sliko francoskega vojaka iz časa ilirskih provinc. Vrata so pa iz gostilne Benedik v Stražišču. V Gorenjskem muzeju so pred leti odlično obdelali tudi zgodovino sitarstva v Stražišču in del tega je mogoče videti tudi v sedmi sobi.

Najgorenjci pomembni Slovenci

Bržkone osrednja soba razstave, imenovana Žive naj vsi narodi, je nekakšen hram sto- in večletne želje in prizadevanj Slovencev po samostojni državi. V središču sobe, v »starem Khislsteinu« so jo zaradi modro poslikanih sten imenovali modra soba, so štirje stebri slovenstva, kot lahko preberem razlago. Muzealci so v to slovensko stebrišče uvrstili štiri znane može, ki so bili pomembni za Gorenjce, prav vsi po vrsti pa tudi ali še bolj za celoten slovenski narod. V nebo se dvigajo Žiga Zois, dr. Janez Bleiweis, dr. France Prešeren in Jakob Aljaž. V središču tega templja slovenstva je izvod Prešernove Zdravljice, ki so ga med 2. svetovno vojno, leta 1944 ob stoletnici prve objave, natisnili v partizanski tiskarni v Davči. Sem moral malenkost stopiti izza ograje, da sem si zadevo ogledal od blizu. Zgoraj z vrha stebrov se sliši recitacija Zdravljice v interpretaciji meni znanega moškega glasu iz Kranja. V stebre so položeni še nekatere relikvije omenjenih mož, od kavnega servisa družine Zois, Bleiweisovih odlikovanj do Aljaževih not za Triglav moj dom.

Svoje mesto v sobi so dobili tudi nekateri drugi pomembni in znani Gorenjci, kot so Janez Puhar, Ignacij Borštnik, Leopold Layer, Matija Čop in dr. Lovro Toman, slednji med drugim tudi mož Josipine Urbančič Turnograjske, ki jo pobliže spoznamo v sosednjem prostoru, ki je namenjen pomembnim Gorenjkam.

V modri sobi so pred leti snemali tudi film in nadaljevanko o Prešernu. Mogoče vam je še v spominu, kako sta na glasbeni večer v salon bogatega meščana že nekoliko »fajhtna« prišla France Prešeren in Andrej Smole. Danes ta prostor s čudovitimi poslikavami sicer na prvi vtis deluje nekoliko temno, kar pa bržkone še povečuje mističnost trenutka.

Iz muzejskega templja, generatorja slovenske identitete, naprej vodi dvoje vrat. Skozi ene vstopimo v zagotovo najbolj živopisno sobo na vsej razstavi. Imenoval sem jo kar kmečko sobo, saj sem se na prvi pogled zaljubil v čudovito poslikano pohištvo, ki kar sili v dobro voljo. Restavrirana omara iz leta 1753 je pravi biser. Tudi sosednja soba je namenjena ženskam, a ne tistim z vasi, ampak njihovim sodobnicam, ki so ustvarjale v meščanskih salonih. Prvo nadstropje nam le še narekuje nekoliko iznajdljivosti, da po pravi poti pridemo v zadnje stoletje, ki je umeščeno na podstrehi gradu Khislstein. Spet so koristne zunanje stopnice.

Ata na vozu, hči s kolesom, vnukinja z avtom, pravnukinja brez službe

Podstreha ima novo geslo, verz iz Prešernove pesmi Kam? Ko brez miru okrog divjam, prijatli prašajo me kam? Ko preberem uvodni stavek v zadnje najobsežnejše in časovno ter tematsko nam »sedanjikom« najbližje razstavišče, se gornji verzi nemudoma osmislijo. Takole piše: Življenje sina se je v 20. stoletju povsem razlikovalo od življenja očeta. Stari oče, rojen v Avstro-Ogrski, je bil kmet. Njegov sin se je s kolesom vozil na šiht v fabriko. Vnukinja, ki je delala v pisarni, se je v službo vozila z delavskim avtobusom. Pravnukinja z diplomo pa že nekaj časa išče redno zaposlitev. Kam gre ta svet?

V 20. stoletje, ki je prineslo množico novosti, izumov, koristnih pa tudi škodljivih pridobitev za človeštvo, pridem skozi bohinjski železniški predor. No, v stoletje sprememb vstopimo s sliko in nekaj zanimivimi podatki o gradnji predora in filmom o njem. Iz Primorske se je na Gorenjsko priselil tudi turizem. Prav simpatična je tujska soba z originalnim pohištvom iz nekdanjega hotela Budkovičevih. Stoletje še ni dolgo trajalo, ko je svoje opravila 1. svetovna vojna, v kateri je bila Gorenjska predvsem pomembno vojno zaledje. Pretresljiva so pisma treh vojakov iz družine Bregar, še bolj pa branje le-teh, kar poslušam po zvočniku. Sicer je tu precej hrupno. Še ne zapustimo prve svetovne vojne, že v daljavi slišim Lili Marlen, tisto čudovito žensko, ljubico vojakov iz 2. svetovne vojne. Še pred tem se pohvali kranjska medvojna, še posebej tekstilna industrija, takratni čas pa nam pričara tudi pogled v meščansko dnevno sobo. Menda so tudi premožne Kranjčanke igrale tenis na Savskem otoku.

Napis Napravite mi to deželo zopet nemško (menda fürerjeve besede, izrečene ob njegovem obisku Maribora) se nanaša tudi na Gorenjsko, saj je tudi pri nas potekalo načrtno ponemčevanje, preimenovanje ulic, izseljevanje učiteljev … Veste, kako bi se imenovala današnja Prešernova ulica, če bi zmagali Nemci? Schiller Strasse. Še vedno boli pogled na taboriščno obleko na eni in orožje, s katerim so se bojevali partizani na drugi strani. Nedvomno je bolelo tudi vrtanje zob v priročni zobni ordinaciji … Prvič izvem, da je Gorenjska dala šestnajst narodnih herojev. Z nekaj eksponati je predstavljena še druga stran v tej tudi bratomorni vojni. Vsekakor pa navduši film o osvoboditvi Kranja iz prelepega majskega dne 1945. Mimo volilne skrinjice, v katero se je metalo kroglico, ropot le te je izdajal, kdo je naš in kdo ne, in štedilnika z ekonom loncem počasi pridemo do Gorenjske, ki smo jo poznali še včeraj. Fotografija delavcev, ki so se v petdesetih letih po koncu službe ob 14. uri množično usuli čez osrednji most čez Savo proti mestu, je le še del preteklosti. Delavskih množic ni več, kolesarjev in pešcev pa tudi vse manj. Ja, bolj ali manj enaki Gorenjci smo v sto letih živeli kar v šestih različnih državah: Avstro-Ogrski, Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, kasnejši Kraljevini Jugoslaviji, medvojni Nemčiji, socialistični Jugoslaviji in v samostojni Sloveniji. In človeka kar nekoliko prestraši misel, da tabla z mejnega prehoda ob Karavanškem predoru, ki je leta 2004 prepustila mesto svoji naslednici z dodanimi evropskimi zvezdicami, še ni zadnja … Ne, tudi muzejska zgodba zagotovo s tem še ni končana.