V muzejih še bivajo muze?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / / 06:00

To pot smo Snovanja, ki prihajajo med bralce ravno na dan pred slovenskim kulturnim praznikom, Prešernu na čast odprli muzejem, tem žlahtnim kulturnim ustanovam, v katerih se ohranja naša premična kulturna dediščina ...

Ob besedi muzej navadno pomislimo na tiste stare in častivredne zgradbe, ki se tako imenujejo. Dejansko pa ta beseda označuje predvsem ustanovo, ki v tej zgradbi deluje, v njej opravlja muzejsko dejavnost. Da ne bo nesporazuma, poglejmo najprej malo natančneje, kaj beseda muzej pomeni. Wikipedija, zdaj najbolj uporabljana spletna enciklopedija, jo opredeli, kakor sledi. »Muzej je ustanova, katere glavna naloga je dokumentiranje, vrednotenje, interpretiranje in raziskovanje, ohranjanje ter preprečevanje škodljivih vplivov, izvajanje konservatorsko-restavratorskih postopkov, upravljanje, omogočanje dostopa in predstavljanje javnosti predmetov premične kulturne dediščine. Muzeji torej predmete zbirajo, urejajo, hranijo in strokovno obdelujejo z namenom, da jih proučijo, raztolmačijo, povežejo s sodobnostjo in razstavijo. Bistvo sodobnega muzeja je v tem, da razstavljene predmete čim bolj približa obiskovalcem.« In še: »Muzej lahko ustanovi vsak, bistveno je, da zagotovi osnovne pogoje za delovanje ustanove, osebje, prostore in dolgoročno finansiranje. Muzeje tako ustanavljajo države, pokrajine, občine, mesta, podjetja, društva in zasebniki.«

Muzeji so torej tudi stavbe (in druge nepremičnine), v katerih delujejo, še bolj pa gre za premete in zbirke predmetov, ki jih zbirajo, hranijo, obdelujejo, varujejo. Šele ko so predmeti v neki zbirki strokovno obdelani, jih lahko kustosi predstavijo na razstavi. Zbirke so temeljni fond, na razstavah, stalnih in občasnih, so predstavljeni le najbolj značilni in imenitni predmeti, tisti, ki pritegnejo pozornost obiskovalcev in jih zvabijo v muzej. Ta zares zaživi šele takrat, ko je v njem polno obiskovalcev. Na razstavah se obudijo zgodbe razstavljenih predmetov, zgodbe pa navdihujejo. Takrat muzej postane to, kar beseda »mouseion« v klasični grščini izvorno pomeni: sedež in svetišče muz.

Vsak, ki ima muzeje rad, ve, da so to res hiše, v katerih bivajo muze, te pa navdihujejo. Hkrati pa se vsi muzejski delavci soočamo tudi z drugo, bolj pritlehno dimenzijo muzejske problematike, z množico raznih banalij (izraz pesnika Uroša Mozetiča). Te so največkrat povezane z denarjem. Take težave imajo tudi etablirani muzeji, ustanove, ki zaposlujejo kar nekaj strokovnjakov in za svoje delovanje redno dobivajo proračunski denar. Kakšne težave imajo potem šele muzeji, ki niso »pravi« muzeji, ampak bi to radi šele postali. Tak je primer Muzeja Žiri. Tega omenjam zato, ker ga poznam. Statusno oziroma formalno gledano gre za zbirke Muzejskega društva Žiri. Vsebinsko pa za skupino od muz navdahnjenih posameznikov, ki bi radi ustvarili nov muzej. Ekipa, ki se je v zadnjih treh desetletjih zbrala v krogu Žirovskega občasnika in Muzejskega društva Žiri, bi lahko postala jedro žirovskega domoznanskega inštituta in poklicnega Muzeja Žiri, če bi žirovska in širša skupnost ocenili, da je to smiselno in da je mogoče za njuno delovaje zagotoviti vsaj minimalna denarna sredstva. V delovanju našega muzeja v zadnjih letih se izkazuje tale očitni paradoks: da nam uspe s precejšnjim trudom in domiselnostjo poiskati denarna sredstva za obnovo žirovske muzejske hiše (Stare šole) in za nove razstave, ni pa denarja za redno delovanje muzeja. Muzej namreč niso samo prostori in razstave v njih, treba je, kot rečeno, tudi zbirati, hraniti, restavrirati, dokumentirati, privabljati obiskovalce, jih sprejemati in voditi, muzej propagirati, raziskovati, publicirati, svoje bogastvo ponuditi na slovenskem in evropskem muzejskem trgu in od njega tudi kaj iztržiti … Predvsem pa mora biti muzej redno in stalno odprt! Vse to v Žireh počnemo le po malem, neorganizirano, nesistematično. Naša naloga je zdaj, da iz muzejskih zbirk naredimo pravi muzej, ki bo deloval kot občinski muzej po zgledu Muzeja Železniki ali kot dislocirana enota enega od večjih muzejev (Loškega muzeja?), po zgledu Cerkljanskega muzeja, ki je takšna enota Mestnega muzeja Idrija. Samo na društveni in etični pogon ta muzej ne bo mogel v celoti zaživeti. Ustvarjamo pa ga zato – in v tem smo si najbrž edini – da bi bil odprt in živ muzej.

Sicer pa teh Snovanj pred Prešernovim dnevom 2013 nismo naredili zato, da bi v njih tožili nad muzejsko problematiko. Raje vam predstavimo dva čisto nova dosežka gorenjskih muzejev. Prvi je velika in videti je, da stalna razstava z naslovom Prelepa Gorenjska, ki so jo 20. decembra 2012 odprli v Gorenjskem muzeju v Kranju, v gradu Khislstein. Drug primer je nova stalna razstava Žiri in Žirovci skozi čas, odprta 3. decembra 2012, na ta veseli dan kulture. V prvem primeru gre za ambiciozen projekt osrednjega gorenjskega muzeja, za štiriletno delo močne muzejske ekipe, oprte na znanje in izkušnje in na ustrezen proračun. V žirovskem primeru se je s projektom soočila mala ekipa posameznikov z veliko znanja v strokah, ki niso tipično muzejske, pa z malo muzejskih izkušenj, projekt je trajal le kako leto in je izrazito nizkoproračunski. Kranjska razstava je stala okrog pol milijona evrov, žirovska komaj trideset tisoč. Predstavljamo torej eno veliko in eno malo razstavo, ki pa sta obe vredni ogleda in vsaka po svoje priča, da v muzejih še bivajo muze.