Življenje, kot ga ni imel vsak (5)

Maks je zaradi velike izgube krvi dobil transfuzijo. Žal pa krvna skupina ni bila prava, začelo ga je tresti, hlad, ki se mu je širil po žilah, je bil neznosen. Tisti, ki je ležal v sobi zraven njegove postelje, nemudoma pokliče zdravnika, ta priteče in po injekciji Maks pade v odrešilen spanec.

A težav še ni bilo konec. Dobil je visoko vročino, bledlo se mu je, šibko telo pa se je tokrat kopalo v znoju. Zavedal se je, da se okoli njega zbirajo zdravniki, v telo so mu zabadali injekcije, on pa ni vedel zakaj. Bal se je celo, da zato, da bi čim prej umrl, ker so obupali nad njim …

A je imel Maks v sebi sto življenj. Počasi je okreval in napočil je dan, ko so ga naložili na vlak za Dunaj. Poljska je ostajala za njim, domači kraji pa so bili vse bližji.

»Ko bi le lahko, bi šel v tiste kraje, kjer je moje življenje viselo na nitki, še enkrat obiskat. Spominjam se, da sem tam, prvič, kar sem bil na fronti, prejel tudi pismo od domačih. Veste, trajalo je kar štiri dni, da sem ga lahko prebral v celoti, kajti čustva, ki so me prevevala, ko sem pismo zagledal pred seboj, so bila tako močna, da jih je težko opisati. Po vsem, kar sem preživel, ko so me imeli že za mrtvega, ko so nad menoj zmajevali z glavami, je glas od doma pomenil nekaj, kar še danes ne morem opisati z besedami,« je pripovedoval s tresočim glasom.

Hudo trpljenje, ki ga je doživel, kot kaže, v njegovem srcu ne bo nikoli pozabljeno. Še več. Zdelo se mi je, da so se spomini z leti, ko je imel več časa zase, vnovič obudili in ga preplavili z vsemi grozovitostmi vred, ki jim je bil priča.

Še zmeraj je vdano hvaležen ženskam – prostovoljkam, ki so ranjenim prinašale hrane in rdečo peso. Maks pravi, da jo je zmeraj dobil, saj se jim je smilil. Čeprav je tehtal komaj 38 kilogramov, je bil lušten fant, milih potez in prijaznih oči.

»Tudi na Dunaju ni bilo nobenega miru. Nenehno so tulili alarmi, bolničarji so nas v naglici metali na nosila in nas prenašali v klet. Spominjam se, nekoč je padla bomba. Ležal sem pri vratih, ki so vodila v neko skladišče tekstila. Eksplodirala je v operacijski sobi, pritisk, ki se je ob tem sprožil, pa je stresel tudi nas, ki smo ležali več nadstropij niže. Boga smo prosili, molili, klicali mamo, da bi se le rešili iz kaosa. Potem se je začelo govoriti, da prihajajo Rusi. Bil sem že na vozičku, da me odpeljejo na vlak. Bilo me je strah in iz paketa, ki ga je nekdo pustil na polici, sem vzel čokolado. Mislil sem si, vsaj ne bom lačen, če bom že šel na drugi svet. Nikogar ni bilo okoli mene, pokalo je kot na fronti, ženske, ki so me peljale na vlak, so ob vsakem alarmu stekle v zaklon, mene pa pustile sredi ulice. Končno – po nekem čudežu – se znajdem na vlaku. Še sam nisem mogel verjeti, da sem ostal živ, po tistem, ko so povsod okoli mene letele granate, jaz pa negibljiv na vozičku. Mislil sem, da sem na vlaku vsaj malo na varnem, a sem se zmotil. Vse poti – tako proti Češki, proti Dresdenu, so bile zaprte. Angleški lovci so se kot lastovke spreletavali po nebu. Zadelo je tudi vlak, začelo je goreti. Imel sem srečo, da sem bil prvi pri vratih, da me je bolničar le zagrabil in odvlekel v bližnjo gmajno. Čez dan ali dva nas spravijo v neko vas. Pred nami so bili tam že Rusi, ki so izropali vso hrano, ki so jo mogli dobiti. Vaščani so se potem odločili, da bodo nas, ranjence, k sebi vzele družine. Bil sem neizmerno srečen, ko me odpeljejo v prijetno hišo, a ko ležem na posteljo, je bila ta prekratka zame. Noga mi je zdrsnila na tla … ležal sem zraven nekega Romuna, ves čas je krvavel, bil je zelo slaboten. 'Če se ti bo zdelo, da hočem zaspati, me zbudi,' mi je naročal. Zavedal se je, da bi lahko za zmeraj zaspal … Spet so prišli Rusi, ki so obljubljali, da bodo vse ranjene vojake kar oni odpeljali domov. A se to ni zgodilo. Eden od tistih, ki je odšel z njimi, se je čez nekaj časa vrnil, ker jim je ušel z vlaka. Z votlim glasom nam je pripovedoval, da so Rusi vse odpeljali v Sibirijo, od koder ni bilo ne takrat ne kdaj pozneje vrnitve …«

Maks se je začel učiti hoje s stolom. Ob njem je »tancal« kakšnih deset metrov, pa je bil že utrujen. Mama in hčerka, kjer je bival, sta bili do njega zelo prijazni, želeli sta celo, da pri njiju ostane. Ob prvi priložnosti, ko je slišal za vlak, ki je odpeljal proti jugu, je sedel nanj. Ko so prispeli v Passau, se ustavijo, ranjenci se razporedijo po zbirališču. Neki Poljak mu pove, da v logarju deluje tudi jugoslovansko zbirališče. Ves vesel gre počasi in mukoma do tja. Znajde se med samimi Primorci, ki so bili zelo dobri do njega.

»Potem pa pride srbski oficir in nas začne popisovati. Po pravici mu povem, da sem služil v nemški vojski. Ostro mi odgovori, da me ubili ne bodo, da pa nikoli ne bom cenjen in spoštovan.«

(Konec prihodnjič)