Hotel Mama za odrasle otroke (2)

Odrasli otroci naj bi živeli svoje življenje. Tudi v hiši svojih staršev, vendar še vedno svoje življenje. Seveda jim lahko pomagamo, ampak ne na vsakem koraku in v nedogled. Velika razlika je namreč med pomočjo in med izkoriščanjem. Starši imamo radi svoje otroke. Komu bomo pomagali, če ne svojemu otroku? In obratna pot, ki pelje v past. Koga boš izkoriščal, če ne svojega starša? Težko je dobiti še koga podobno mislečega, ki bi delal namesto petindvajsetletnika, petintridesetletnika … Mladi na začetku samostojne poti potrebujejo zalet, nasvet, spodbudo in tudi pomoč. Vendar naj bo le-ta smiselna in ne samoumevna. Če dajemo, ne da bi bili za to naprošeni in brez razloga, ampak zgolj iz navade, potem se slej ko prej vprašamo, zakaj tega nihče ne opazi. Zakaj je samoumevno, da skrbimo za otrokovo prehrano, oblačila, plačevanje položnic in še kaj? Otroci in tudi odrasli delamo večinoma tisto, česar smo navajeni in od česar imamo korist. Če otroku nihče nič ne reče, samo nadaljuje s svojimi navadami iz otroške dobe v odraslo. To počne toliko časa, dokler starš ne postavi mej. To je bolj preprosto, kot je videti. Samo beseda ob pravem času in na pravi način pa je vse rešeno. Kako je s hrano, kako je s kuhanjem, kako je s pranjem perila, kako si bomo razdelili stroške? Otrok je pa brez službe. Postavimo nek datum, do katerega bomo pomagali, potem pa naj ne računa več na nas. Samo tako se bo otrok zmigal in si poiskal delo, dokončal študij in opravil po odraslo obveznosti. In gospodinjska opravila? Zanje je potrebno več časa kot denarja in tega imajo mladi dovolj, včasih še preveč. Spomnim se gospe, ki je imela štiri sinove. Vse je naučila kuhati. Svoja oblačila so likali sami od štirinajstega leta naprej. Kapo dol pred takšnimi mamami. Največkrat so problem samski fantje v hiši svojih staršev. No, tudi z dekleti se dogaja vedno bolj pogosto, da imajo »dve levi roki« in da ne vidijo dela. Imajo svoje življenje, hodijo svoja pota, domov pa hodijo spat, jest in pobrskat v omaro, kjer jih čakajo oprana oblačila. To je nadaljevanje tradicije, ki jo lahko kadarkoli prekinemo. Obstaja neka meja, ki se ji reče »dovolj imam«. Ko jo dosežemo, lahko v trenutku prenehamo s servisiranjem in služenjem. Dokler je ne čutimo, pa se nam in otrokom zdi to nekaj samoumevnega. Celo za pohvaliti. Kdo vas je nazadnje pohvalil za to, kdo rekel hvala in kdo ponudil pomoč?