Django brez okovov

Neslavne barabe na divjem zahodu: film Django brez okovov je brezkompromisna antirasistična ekstravaganca, v kateri je režiser Quentin Tarantino kot vedno osvobojen vseh spon komercialne kinematografije, obenem pa ostaja zvest tovrstnemu žanru.

Quentin Tarantino je prototip meta-filmarja, avtorja, ki zna iz žanrov iztisniti njihovo najboljše ter obenem obdržati zdravo distanco tudi do samega sebe, do svojih lastnih filmov. V svojih kultnih klasikah, začenši s filmom Mestni psi pred dobrimi dvajsetimi leti, je Tarantino vedno znal uveljavljene žanrske vzorce nadgraditi in transformirati na način, da filmi niso postali kičasti larpurlartistični pastiš ali mistifikacije žanrov, temveč so v svojem jedru ostali kompaktne mojstrovine, ki se znajo držati pravil filmskih žanrov. Tarantino z vsakim svojim filmom ne dokazuje le tega, da je v življenju videl na tisoče filmov, temveč da zna iz vseh teh filmov potegniti le tisto, kar je vredno same filmske zgodovine.

Če je Tarantino zlasti v filmih Jackie Brown, Ubila bom Billa in Smrtno varen naredil postfeministični poklon ženskam v njihovem emancipatoričnem boju proti patološkemu patriarhalnemu šovinizmu, v predzadnjem filmu Neslavne barabe pa poslal ‘poljub smrti' nacistični ideologiji, sedaj v filmu Django brez okovov obračuna z rasizmom in ameriškim sužnjelastništvom, torej s tisto skrito, potlačeno, neprikazljivo in neizgovorljivo tabu temo klasičnih h'woodskih filmov – še posebej paradnega konja vesterna. Travmo, na katero bi Amerika najraje pozabila, Tarantino s svojimi bogatimi baročnimi dialogi in brezkompromisnimi stilskimi akcijskimi sekvencami iztisne na površino v vsej svoji krutosti, pogojeni in zaščiteni s kapitalističnim sistemom – v zenit sonca, prahu in krvi.

Ko Tarantino v boj proti krutemu sužnjelastniškemu plantažniku (Leonardo DiCaprio) pošlje osvobojenega sužnja Djanga (Jamie Foxx) ter elegantnega doktorja nemških korenin Schultza (Christoph Waltz), se na obzorju zariše krvava zarja. In kot vsi Tarantinovi filmi, je tudi Django brez okovov hiper-artikuliran, nasilno-igriv, satirično-provokativen, na trenutke krvavo šokanten, vseskozi pa intrigantno zabaven, stilsko brezhiben, politično nekorekten, originalen in konsistenten v svoji poetični igrivosti, ob vsem tem pa ostaja zvest žanrskim vzorcem, ki jih sicer na mnoge načine sublimira – pač pravi film Quentina Tarantina.

Ocena: 5 / 5