Gimnazijec naj (ne) bo

Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je v razpisih za vpis v srednje šole in v visokošolske programe prejšnji teden izpolnilo obljubo o zmanjšanju vpisnih mest za splošno srednješolsko izobraževanje ter za družboslovje in humanistiko. Tudi Gorenjska je od 449 vpisnih mest, kolikor jih je manj za splošne in strokovne gimnazije, izgubila nekaj gimnazijskih oddelkov, na fakultetah z družboslovnimi in humanističnimi programi bo kar 2063 vpisnih mest manj, kratko s 75 manjšim vpisom potegne tudi Fakulteta za organizacijske vede v Kranju.

Bo država s takimi prijemi res spodbudila mlade, da si bodo namesto v splošnem poiskali možnost na strokovnem in poklicnem izobraževanju, pozneje pa se ozirali po doslej manj obleganih, a družbeno bolj potrebnih inženirskih študijih? Bo s tem ustregla potrebam gospodarstva, kjer izražajo željo, da šolski sistem več pozornosti nameni poklicnemu in strokovnemu izobraževanju? Pred desetletji se je na gimnazije vpisovala desetina najbolj sposobnih in nadarjenih. Do danes se je ta elitizem dodobra razbil, na gimnazije se vpiše 43 odstotkov vse populacije, število splošnih (in strokovnih) gimnazij se je povečalo. Medtem pa je propadlo več poklicnih šol, resda kot posledica propada industrije (tudi na Gorenjskem), kjer so se prej lahko tako izšolani množično zaposlovali. Vsi, ki se danes vpišejo na gimnazije, pa te ne uspejo končati (podatki govorijo o 15- do 20-odstotnem osipu), bi bili nemara uspešnejši na kaki drugi šoli, kjer bi si pridobili poklic ali pa prek strokovne vertikale napredovali na visoke šole. S splošnih srednjih šol glavnino generacije vodi pot na družboslovne fakultete in tako se proizvaja presežek pravnikov, filozofov, sociologov, pedagogov, diplomantov menedžmenta, ki jih trg dela ne uspe pogoltniti. Da bi se to spremenilo, ni videti nič narobe, če država poseže v izobraževalni sistem in skuša regulirati, da se uravnovesi stanje na trgu dela. A ne zgolj z omejitvami. Poskrbeti mora tudi za dovolj pestro ponudbo strokovnih programov in s štipendiranjem pritegniti mlade k odločitvam za poklicno in strokovno izobraževanje ter študije, ki jih je lačno gospodarstvo. V tem smislu obeta nov predlog zakona o štipendiranju, ki kot novost ponuja štipendije za deficitarnost. Učinkovit mehanizem je tudi kadrovsko štipendiranje. In prepričala bi tudi ureditev razmer na trgu dela, ki bi mlade pritegnile v doslej nezanimive poklice. Če bodo lahko obljubili le minimalne plače, se namreč ne bodo tepli zanje.