Svet so zgodbe – kot njeni kolaži

Na slovitem Salonu lepih umetnosti v pariškem Louvru so sodelovali tudi štirje umetniki člani Likovnega društva Kranj. Strokovna žirija je v kategoriji slikarstva nagradila kolaža z naslovom Chronically late mlade kranjske slikarke Maruše Štibelj.

Kranj – Na letošnji, že 157. mednarodni razstavi, ki jo je v prostorih Carrousela du Louvre v Parizu organiziralo francosko Nacionalno društvo za umetnost, so se med dvanajstimi umetniki iz Slovenije predstavili tudi štirje člani Likovnega društva Kranj – slikar Klavdij Tutta in slikarke Klementina Golija, Kaja Urh in Maruša Štibelj.

Vsakoletni decembrski Salon lepih umetnosti v Parizu, kot se imenuje ta slovita mednarodna likovna razstava, ima dolgo tradicijo, saj so ga prvič organizirali leta 1865. Na njem so razstavljali tudi zelo znani slikarji, ki so pisali zgodovino likovne umetnosti, od Pabla Picassa, Vincenta van Gogha, Amedea Modiglianija do Joana Miroja in Marca Chagalla. Kot prva Slovenka je leta 1891 na salonu sodelovala Ivana Kobilca. Slovenskih umetnikov na salonu vse do leta 2016, ko se je predstavilo 11 naših avtorjev, ni bilo. Takrat je bila večmedijska umetnica Eva Petrič nagrajena s srebrno medaljo, lani sta bila med nagrajenci kipar Marijan Mirt, ki je dobil zlato medaljo, in fotograf Branimir Ritonja, ki je prejel bronasto medaljo, letos pa je med slikarji nagrado strokovne žirije prejela mlada Kranjčanka Maruša Štibelj, ki se je predstavila z dvema kolažema, pravzaprav diptihom z naslovom Chronically late.

Vesela nagrade, ostaja realna

Nagrada na prestižnem salonu je vsekakor veliko priznanje za mlado umetnico. »Vse skupaj, ob razstavi v Parizu sem v tem času sodelovala še v glasbeno likovnem projektu, se je dogajalo zelo hitro, zato še nekaj dni po vrnitvi iz Pariza nisem povsem dojela nagrade,« pove Maruša Štibelj, hkrati pa dodaja: »Kljub vsemu ostajam na realnih tleh. Sem mlada umetnica in sem lahko vesela že, da me sploh nekdo predlaga za predstavitev na takem salonu. Nagrada strokovne žirije je še potrditev več. Ampak ko prideš domov, je tvoja realnost povsem drugačna. V Kranju, Sloveniji je treba biti vseskozi aktiven na različnih področjih likovne umetnosti, da kot slikar lahko preživiš.« Štibljeva se kolažu intenzivno posveča zadnjih šest let in je v nekaj ciklih že ustvarila prepoznaven slog, kot sama pravi, pa se predvsem želi kot slikarka še naprej razvijati.

Za kako pomembno razstavo gre, ta sicer poteka štiri dni v velikem razstavišču pod piramido muzeja Louvre, nam pove podatek, da na njej sodeluje več kot šeststo umetnikov, letos pa si je razstavljena dela ogledalo več kot 16 tisoč obiskovalcev. Največ avtorjev na salonu je sicer Francozov, ob njih pa razstavljajo še povabljene delegacije, med njimi tudi slovenska.

Avtorji se na razstavo uvrstijo ob predhodni selekciji. »Za prijavo in prvo selekcijo sem izbrala tri dela iz serije Kraji, ki jih želim videti. Ko sem dobila zeleno luč za udeležbo na razstavi, sem začela pripravljati dve deli, pravzaprav diptih, saj sem bila prepričana, da bom tako naredila boljši vtis.« Vedoč, da so razstavne stene črne, se je pri snovanju obeh kolažev posvetila tudi tej podrobnosti. Deli je naslovila Chronically late oziroma Kronično prepozni. »Ideja se je porodila ob mojih dobrih prijateljih, njim sliki tudi posvečam, saj so običajno pozni, kadar se dogovorimo za srečanje. Jaz sem vedno točna in jih čakam ter se jezim,« malo za šalo, še bolj pa zares pripoveduje Maruša, ki pa pri tem razmišlja tudi o odnosu današnje družbe do časa, v katerem živimo. »Zdi se mi, da probleme, s katerimi se srečujemo, vedno začnemo reševati, ko je za to že zelo pozno. Pa naj gre za okoljske probleme, begunce … V obeh kolažih je zato več ur in oči z motnjo vida. Gre za kritiko na to, da nekaterih stvari preprosto nočemo videti takih, kot so, ampak si jih sami predstavljamo tako, da z njimi lažje živimo,« o motivnem svetu, ki ga slika v svojih delih pripoveduje mlada nadarjena slikarka.

Pri ustvarjanju jo vodi zgodba. »Težko bi slikala nekaj, kar nima nobene sporočilnosti. Svet je sestavljen iz zgodb, in če sem odkrila medij, kot je kolaž, in se skozenj lahko dovolj dobro izražam, zakaj ne bi tega medija izkoristila in vanj vpletla tudi sporočilnosti. Ne moreš spremeniti vsega sveta, lahko pa kaj spremeniš v mikro okolju. Skupek teh vpliva na globalni svet.« Sicer se Štibljeva poleg slikarstva ukvarja z oblikovanjem, ilustracijo, videom. Je umetniški vodja mednarodnega festivala kolaža Festivala Kaos, ki bo drugo leto v Kranju dobil svojo drugo izvedbo.

Da bo sicer Kronično prepozni nova serija, ki se ji bo temeljiteje posvetila, ko se vrne z enomesečnega potovanja v Nepal, še pove Maruša Štibelj, ki je pravkar oddala ilustracije za februarsko razstavo v Galeriji Prešernove hiše. Skupaj s kolegicama Kajo Urh in Veroniko Vesel Potočnik je namreč ustvarjala na temo Prešernove poezije. Kot nagrajenki iz Pariza pa so jo za razstavo njenih del povabili tudi v prostore Ministrstva za kulturo.

Novi stiki v Parizu

Salon je pozitivne občutke pustil tudi umetniškemu vodji Likovnega društva Kranj Klavdiju Tutti, ki se je odzval povabilu mariborskih umetnikov, da na letošnji razstavi sodeluje tudi nekaj umetnikov iz kranjskega društva. »Salon je bil odlično obiskan in za naš kranjski del razstavišča je vladalo kar precejšnje zanimanje. Med razstavljavci je bila zelo pisana mednarodna zasedba in lahko rečem, da smo v množici kakih tisoč razstavljenih del Kranjčani predstavili zelo kvalitetne slike.« Podobno razmišlja Klementina Golija: »Salon je bil dobro pripravljen. Občutek je dober, saj množica ljudi razstavišče obišče prav zaradi slik, tako ljubitelji slikarstva kot zbiratelji in galeristi. To je dokaz, k temu stremi tudi sam salon, da slikarstvo v klasičnih tehnikah in skulpture v likovni umetnosti še vedno zavzemajo osrednje mesto. Salon se ne orientira v nove medije in potrjuje, da klasična slika ni nekaj preživetega,« dodaja Klementina Golja, prav tako udeleženka salona.

Klavdij Tutta je v Parizu že navezal nekaj zelo konkretnih stikov za prihodnja likovna sodelovanja. »Naslednje leto smo povabljeni na Salon des Réalités Nouvelles, dogovoril pa sem se tudi za izmenjavo pariških umetnikov s slovenskimi umetniki v okviru Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Predstavili naj bi se v razstavišču Grand Palais des Champs-Élysées,« še pove Klavdij Tutta, katerega vizija je že dolga leta v mednarodnem sodelovanju: »Brez mednarodnih povezav na področju likovne umetnosti bomo Slovenci ostali mrtvi žep.« Dela, ki so bila na ogled v Parizu, bodo 11. januarja predstavili še na Vetrinjskem dvoru v Mariboru.