Jokajo vsi, le Janez ne

Slovenci svojo potrebo po joku in solzah, ki je po novem letu narasla preko vsake mere, najraje potešijo v bližini stoječih voda in vodotokov. Bo jok postal nacionalni šport?

Potem ko je nekdanji predsednik državnega zbora France Cukjati na javni tribuni Zbora za republiko postavil sprva le bežno tezo, ki z vsakim dnem bolj pridobiva na svoji teži in ji stroka že pripisuje vse kvalitete izreka. Naj dodamo, da misel že čaka na sprejem v zakladnico slovenske ljudske dediščine, s(m)o slovenski državljani njegove besede ponotranjili do te mere, da je jok postal del našega vsakdanjika.

Naj pojasnimo. Takole se je oni dan izjavilo Cukjatiju: »A mislite, da bo Janez jokal? Mislite, da bo jokal? Jokal bomo mi. (In po tehtnem premoru še enkrat ...) Jokal bomo mi.« In glejte čudež, že tistikrat zbrani v dvorani so začeli najprej cmihati ter zatem neustavljivo jokati, ko pa so njegove besede zvečer in naslednji dan v širšo javnost ponesli še paradni konji slovenske medijske krajine, se je Slovencem dobesedno utrgalo … Začeli s(m)o neustavljivo jokati posamezno, v skupinah, družinsko, na delovnem mestu, organizirano preko sindikata, v društvih, na javnih mestih in v tišini svojega doma.

Temu primerno so se vodotoki po skoraj vsej državi močno zvišali, naj bodo to večje reke ali pa mali potočki, jezera, bajerji in mlakuže. Vse joka in iztočenih solz je vedno več. Priporočilo Agencije Republike Slovenije za okolje je, naj, če je le mogoče, jokamo čim bližje reguliranim vodam in urejenim vodnim površinam. Gorenjci tako po večini jokamo v obe Savi, v Bohinjko in Dolinko, Jezerjani v Kokro, posamezno tudi v Planšarsko jezero, v Loškem koncu pa je seveda popularna Sora. Na Bled v glavnem hodijo jokat iz Ljubljane in okolice, pa tudi jokajoči iz ostalih delov države. Pomurci jokajo nekoliko počasneje v Muro, Dolenjci solze točijo v Krko, Primorci pa skoraj ne jokajo. Hrvati, ki obvladujejo večino Jadranskega morja, nimajo nič z našo žalostjo in si naših solz ne zaslužijo.

Najbolj podjetni že iščejo nove tržne niše, tako že oglašujejo prodajo artiklov, ki pospešujejo solze, organizirajo skupne jok-izlete, zelo zanimivi so tečaji različnih tehnik joka, ki jih pripravljajo v raznih društvih, avtorji že pišejo priročnike za uspešen jok, odpirajo se nove gostilne, kjer je hrana za zjokat, tistim državljanom, ki gre na jok že dlje časa, predsednik države podeljuje častne znake za jok … Da FC-jeve besede so meso postale: Slovenija joka, le Janez ne.