Spoznala sta se na poroki

Tončka in Janez Vrtač z Visokega pri Kranju sta dopolnila pet desetletij skupne življenjske poti.

Janez Vrtač se je rodil Jožefi in Martinu decembra 1940 na Visokem pri Kranju kot tretji izmed petih sinov. Že kot triletni deček je pasel koze in krave. Tako kot njegovi bratje in večina dečkov njegovih let se je rad klatil po 'Vogu', se kopal v ledeno mrzli Kokri, brodil po takratni Rapi in lovil postrvi. Izšolal se je za avtomehanika, prva znanja in izkušnje si je nabiral v Avstriji. Ker je bil delaven in priden, pa si je že pred odhodom v vojsko kupil prvi avto.

Njegova soproga Antonija oziroma Tončka se je rodila kot prvorojenka oktobra 1943 v Potočah mami Frančiški in očetu Francu. Svojo mladost je preživela v Kokri, z mamo pa je odhajala na delo po okoliških kmetijah. Po končani osnovni šoli v Kokri je s šolanjem nadaljevala na kranjski Gimnaziji, kar pa ni bilo lahko, saj je morala vsak dan pešačiti tja in nazaj. Že v rosni mladosti so bili njena strast motorji. Še danes se pohvali z izpitom, čeprav se je njena prva vož­nja končala s padcem in z raztrganim krilom. Po končanem šolanju se je zaposlila pri podjetju Projekt, nato pa do upokojitve delala na Cestnem podjetju v Kranju.

Janeza je spoznala na eni od porok, na katero je bila sicer povabljena njena mama, a je šla Tončka namesto nje. Poročila sta se 12. januarja 1963. Najprej je Janez moral odslužiti vojaški rok, potem sta začela graditi novo hišo, sledil je Janezov odhod v tujino in ko se je po dveh letih vrnil, sta dokončala dom in se preselila v hišo, odprl pa je tudi svojo avtomehanično delavnico.

Zlatoporočenca Vrtač imata štiri otroke: Zdenko, Janeza, Anito in Natašo. Kljub trdemu delu veselja v družini ni manjkalo. Njuni otroci so danes odrasli, imajo že svoje otroke, se pa spominjajo vsakoletnih počitnic na morju ter pohajkovanj po gorah in se radi se vračajo domov na obisk.

Tončka in Janez Vrtač že nekaj let mirno uživata pokoj, vrtnarita, gobarita, se z veseljem odpravita na Štefanjo goro. Nikoli jima ni dolgčas, saj ju kar naprej razveseljuje njunih enajst vnukov in ena pravnukinja. Zlato poroko sta praznovala v prijetnem krogu povabljenih svatov in bliž­njih sorodnikov. Z otroki sta se odpravila najprej na kosilo, cerkveno zaobljubo sta obnovila v Kokri, druženje pa so nadaljevali v Kranju – v Struževem Pr' Matjažu. Zaigrali so jima tudi tamburaši FD Kranj, folklorniki pa obudili pravi poročni običaj, ko so jima prinesli pogačo. Da je bilo glasbeno razpoloženje še boljše, je poskrbel tudi vnuk Gašper, ki je z veseljem raztegnil meh svoje harmonike.