Nikoli nismo živeli tako dobro kot sedaj

Nekdanji poslanec in kranjski župan Vitomir Gros je lani dopolnil 70 let, na sodišču je dokazal nedolžnost še v zadnjem od desetih kazenskih postopkov, zadnja leta pa se je lotil tudi pisanja knjige.

Po poklicu ste diplomirani inženir strojništva, že kar nekaj časa pa ste upokojenec?

»Upokojenec sem že precej časa, saj sem dokupil leta. Že ko sem bil župan Kranja, sem bil upokojenec in sem bil neplačan župan. Mislim, da sem edini župan mestnih občin doslej, ki sem bil neplačan. Vendar pa so mi del pokojnine kar vzeli, češ da gre iz državnega proračuna, čeprav sem tudi kot poslanec delal zastonj, na koncu sem bil edini poslanec, ki sem bil neplačan. To pa zato, ker smo Demosovi poslanci obljubili, da bomo v prvem mandatu vse delali zastonj. Na koncu sem se tega držal le jaz, vsi drugi so se »povampirili« in pobrali denar. Zmerjan pa sem bil le jaz, nihče drug.«

Ali še delate v svojem podjetju Gros, d. o. o.?

»Podjetje sem prepustil sinovom, jaz jim občasno le še svetujem, vendar tudi to po družinskem načelu, kar pomeni, da pomagam brezplačno.«

Zadnja leta ste menda začeli tudi s pisanjem knjige spominov?

»Res bom izdal knjigo, vendar to ne bo knjiga spominov, temveč knjiga resnice. Trdim namreč, da obstaja o zgodovinskih dogodkih le ena resnica. Ne pa dve ali več, kot trdijo nekateri komunisti na čelu z Milanom Kučanom, ki pravijo, da ima vsak svojo resnico. Ni res, resnica je ena sama. Tisti, ki govorijo, da je resnic več, resnice le prikrojujejo v svoje potuhnjene namene.«

Ali pišete o svojem življenju ali o čem drugem?

»Moje življenje se mi zdi pomembno zgolj zame in za mojo družino, zato pišem predvsem o dogajanjih v Sloveniji v tistem času, ko sem jaz pri tem sodeloval. Nekaj bom pisal tudi o dogodkih pred osamosvojitvijo, saj je dejstvo, da smo se v Sloveniji državljani tudi v času komunizma trudili za svojo državo, za pravičnost. Ni res, da smo bili vsi tiho, kot danes trdijo nekateri. Zato tudi ne sprejemam kolektivne odgovornosti za vse, kar se je dogajalo pod zločincem Titom. Nekateri smo se, kljub grož­njam, kaj se bo zgodilo nam in našim družinam, upirali od prihoda komunizma naprej. Imeli smo stalne bitke za naše premoženje, saj so nas pokradli »do gat«, posledica te kraje pa je, da imamo neskončne denacionalizacijske probleme. Tudi vsa naša družina, širša in ožja, tako po Sloveniji kot Jugoslaviji, mora vlagati denacionalizacijske zahtevke, ki se jim na vse mogoče načine izo­gibajo, nam mečejo polena pod noge ter se nočejo uklanjati veljavni zakonodaji. Vse omare imam polne denacionalizacijskih dokumentov.«

Ali tudi o tem pišete v knjigi?

»Seveda, tudi o tem bo marsikaj zapisanega. Vendar ne pišem o kakšnih bolečinah in podobno, nisem tak človek, pišem o dejstvih. Na­ša družina se je, kljub temu da so nam vse pokradli, vedno postavila na noge. Zato, ker smo delali. Jaz, kljub temu da bom kmalu star 71 let, še vedno delam. Zjutraj začnem in delam do desetih zvečer. Ne le v pisarni, tudi fizično. Po načelu: zdrav duh v zdravem telesu.«

Imate šest otrok. Kaj počnejo?

»Drugi so že vsi diplomirali, razen ene hčerke, ki naj bi na gradbeni fakulteti diplomirala februarja. Nekateri so doma, nekateri so šli po svoje, vendar družina drži skupaj. To se mi zdi zelo pomembno. Problem slovenskih družin je ta, da je komunističnemu režimu uspelo razbiti tradicionalno družino. To je velik problem ne le komunizma, temveč tudi naše države. Zato drug drugemu kradejo, zato so sodni postopki neskončni. Zato so komunisti na sodiščih tudi ostali na sodiščih. Niti enega niso odstavili. Saj vidite sojenja zoper razne gospodarstvenike! Naši gospodarstveniki so bili vsi po vrsti, razen redkih izjem, slabi, zato je Jugoslavija gospodarsko propadla. Ker je gospodarsko propadla, je tudi kot država razpadla. Tega nihče noče povedati po resnici. Vsi se izogibajo terminu komunizem, komunist. Čeprav je to temelj razumevanja naše krize in naših problemov. Gospodarstveniki so bili zvečine na svoja mesta delegirani, nihče do položaja ni prišel po pozitivni selekciji, do tega so prišli po sistemu delegiranja. Tudi privatizacija, ki sta jo izsilila Mencinger in Bučar, sloni na tem načelu, privilegira namreč obstoječa komunistična poslovodstva.«

Kot župan ste v procesu last­ninjenja skušali stvari urejati drugače?

»Kot župan sem družbeni pravobranilki samoupravljanja prijavil 119 podjetij, za približno toliko podjetij iz MO Kranj in bivših kranjskih občin sem vložil tudi denacionalizacijski zahtevek v korist občin. Vložil sem jih zato, ker sem v arhivih za vsako podjetje posebej ugotovil, da ga je ustanovila Občina Kranj. Ustanovitelj pa je tudi lastnik. To je temeljno načelo vsakega prava. Ko je za menoj prišel drug župan, je vse zahtevke potegnil nazaj. Čeprav so na vladi ugotovili, da so vsi upravičeni. Vendar niso upali ničesar narediti. Ker bi vsa podjetja naenkrat postala občinska. Tako ne bi bilo moč izpeljati tajkunskih zgodb in bi bila Slovenija »čista«. Občine bi premoženje imele, če ga ne bi rabile, bi ga prodale, nastavile bi uprave, podjetja pa bi morala delati.«

Zadnja leta, od takrat ko ste bili poslanec in župan, ste imeli kar nekaj ovadb, vleklo se je zlasti glede Slovenske hranilnice in posojilnice?

»Ja, bilo jih je okrog deset. Vendar so vse izgubili – do zadnje. Slovenska hranilnica in posojilnica je bila ustanovljena po zakonu o hranilno-kreditnih službah. To je bila edina hranilnica v Sloveniji, ki je niso obvladovali komunisti. Ti so obvladovali tudi vse banke, tako da je bil ves slovenski denarni tok v komunističnih rokah. Zato je bil tak preplah, ko smo jo ustanovili. Čeprav hranilnica ni bila niti sekundo nelikvidna in niti enega zahtevka za izplačilo ni zavrnila, pa so jo pognali v stečaj. Sedaj pa je višje sodišče ugotovilo, da nismo ničesar delali narobe, pa tudi varčevalci niso ostali brez denarja. Skoraj petdeset odstotkov denarja so dobili izplačanega v prvi razdelitvi skupaj z obrestmi, na računu hranilnice pa je še vedno denar, ki čaka na razdelitev. Še vedno pa tečejo tožbe zoper stečajnega upravitelja. Stečaji in stečajni upravitelji pa so poseben problem Slovenije. Po stečajnem zakonu je stečajni upravitelj dolžan dolgove izterjati. Nima jih pravice prodati, pa jih je. In stečajni senat je na to gladko dal pristanek, prav tako upniški odbor. Zato naj bodo upniki tiho, saj so oni dali dovoljenje, da se proda in to za približno 15 odstotkov vrednosti!«

Kljub temu da ste še vedno predsednik Socialno liberalne stranke, ste se iz politike zadnja leta nekako umaknili. Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli?

»Mislim, da sem svoje naredil. Moj življenjski cilj je bil, da se Slovenija osamosvoji, in to se je zgodilo – po izrecni zaslugi Liberalne stranke. Trdim, da če Liberalne stranke takrat v parlamentu ne bi bilo, Slovenija še danes ne bi bila samostojna ali pa bi šla skozi balkansko morijo tako kot druge države bivše Jugoslavije.«

Kako po vašem reševati sedanjo krizo v Sloveniji, so demonstracije prava pot?

»Nikakor, ljudje naj se raje zamislijo, kdo jih »pumpa« in kdo jim bo dajal plače in službe. Naj se spomnijo, kaj je bilo včasih. Minimalne plače, ko so za fička dali 40 ali več plač in bencin kupovali na bone, po čokolado hodili v Trst in Celovec …. Lahko rečem, da naš narod zadnjih pet tisoč let ni nikoli tako dobro živel, kot živi sedaj. Je kdo lačen? Mnogi od tistih, ki govorijo, da so lačni, lažejo. Tudi jaz imam skromno pokojnino, imam šest otrok, pa ne tarnam. Treba je pač delati. Ko je naše podjetje potrebovalo petnajst gradbenih delavcev in smo dali razpis na Zavod za zaposlovanje, jih je prišlo kar precej. Toda vsi so želeli imeti zgolj potrdilo, da so prišli na razgovor. Zato da bodo naprej vlekli podporo. Tudi enega nismo dobili, ki bi hotel delati! Pa tudi nobenemu nismo dali potrdila! Zato trdim, da pri nas ni krize, ni revščine in ni lakote! Kako je mogoče, da je iz Slovenije, ki ima zgolj dva milijona prebivalcev, šlo v tujino v zadnjih letih blizu 60 milijard evrov, ne da bi lahko ugotovili namen nakazila? Zato, ker je ljudi tiščal denar in da ne bi plačali davka, so namerno podjetja spravili v stečaj, v ogromni večini so to ljudje komunistične provenience. Poleg tega pa ščuvajo ljudi in bojim se, da bo Slovenija očitno morala skozi pepel. Saj ni inštitucije, ki bi to ustavila.«