O Zombijih pri nas in na tujem

Vlada Republike Slovenije ima resne težave s komunikacijsko strategijo. Vse prevečkrat komunicira na nenavadne, čudaške in v javnosti nesprejemljive načine. Ena od ponavljajočih se hudih napak je prehitro, praviloma čust­veno in negativno odzivanje v povezavi z uporabo »čivkanja« (Twitterja). Kadar se kdo zaleti, ne da bi vsaj malo, kaj šele dobro, premislil, twitne. Če prehitro twitne prvi ali kateri drugi minister, se twit bliskovito razširi, škoda pa se razlije čez vso vlado. Kadar to stori največja stranka SDS, pa imajo zasluženo škodo vsi, vlada, koalicija, vsaka stranka, vsak minister, vsi skupaj in vsak posebej, žal pa tudi vsi mi, kot slovenska družba, kot celota. Take napake zastrupljajo ozračje in širijo nezaupanje, ko bi najbolj potrebovali odgovorno sodelovanje in solidarnost. Napačna politična sporočila sprožijo plaz odzivov, praviloma ogorčenj. Eden takih zgodovinskih samomorilskih twitov SDS je tisti o »zombijih« v povezavi z demonstracijami in uporabo nekdanjih državnih simbolov oz. slovenskih zastav z zvezdo.

Pojem »zombi« ima tudi gospodarsko vsebino. Uporabljajo ga npr. v angleščini oz. predvsem v Veliki Britaniji kot ilustracijo za podjetja, ki ne zmorejo odplačevati dolgov. Kadar podjetje zasluži le toliko, da lahko odplačuje le še obresti, ne pa tudi glavnice, dobi vzdevek »zombi«. Pojem sicer bolj poznamo iz filmske produkcije grozljivk, kjer gre za srhljive zgodbe o nekakšnih »mrtvih dušah«, o telesih, skoraj truplih, ki so »izgubila dušo«, pa zato izgubljeno tavajo okrog, ne še čisto mrtva, pa tudi ne več čisto živa. So nekaj ali nekje tam vmes, nekakšne obledele, tudi krvave in zlobne prikazni, ki jih scenarist in režiser ustvarita predvsem zato, da bi nas bilo ja še bolj strah.

V britanskem gospodarstvu je bilo takih »zombijev« konec lanskega leta že 140 tisoč, njihovo število še vedno raste. Če bi se obrestna mera dvignila, bi se kar tretjina teh podjetij v trenutku potopila. Kreditni krč taka podjetja praviloma uniči, v trenutku prisilno likvidira. Gre za podjetja brez lastnih sredstev, ki so življenjsko odvisna od bank.

Pri nas pa je največje »zombi« podjetje NLB, največja sistemska banka, ki dela izgubo in je ves čas potrebna dokapitalizacije. Nima duše, nadzorni sveti in uprave padajo druga za drugo, prihajajo nove uprave in novi nadzorniki, lastniki pa ne vedo dobro, ne kaj in ne kako. Država oz. vlada ima s tem resne težave, celo takrat, ko hrvaški mediji ustvarjajo negativno vzdušje z obtoževanjem, da so dolgovi nekdanje LB Zagreb dosegli višino 800 milijonov evrov. »Zombi« banka se ne odziva in molči, čeprav je obveznosti, ki jih je po dogovoru o nasledstvu prevzela vlada Hrvaške, manj kot četrtina tega zneska. Ko o tem molči še Janševa vlada, kot lastnik banke, namesto da bi hrvaški javnosti pojasnila, kaj je res in kaj ne, posredno diskvalificira še samo sebe, saj z molkom še bolj tava in tone v megli doma in na tujem, kot nekakšna »zombi« vlada. Če in ko pri tem še rjove in hrope, nikogar več ne prestraši, le sebe še bolj smeši.

Tako se vse bolj zdi, da se v naši politiki giblje vse več in več »zombi« politikov, ki ne morejo politično preživeti, nočejo pa še politično umreti ali oditi, čeprav je vse bolj jasno, da jih javnost ne sprejema več za svoje, ker so že zdavnaj izgubili stik z realnostjo in ljudmi. Zaradi posameznih »zombijev« med politiki še nimamo »zombi« politike, strah pred tako politiko pa so nekateri politiki sami že preveč razširili. Čivkanje o »zombijih« se SDS in vladi zagotovo ni obrestovalo.