Gremo naprej

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 10. januar 2013 / 06:00

Zamenjali smo koledarje in startna pištola je počila. Gremo decembru naproti. Vmes pa bomo doživeli marsikaj. Januar, letošnja zima ni ravno taka, kot bi si je ljubitelj snega želel, vendar upamo, da nas bo narava uslišala in nas zasula s smučarsko podlago. Tudi zime niso več take, kot so bile, čeprav je opaziti, da pa so slovenski smučarji skoraj boljši, kot pa so včasih bili. Res je, da nimamo Bojana Križaja, imamo pa nekatere druge junake belih strmin, ki razen karizme posedujejo vse drugo, celo odlične rezultate.

V lanskem decembru sem načel temo za tiste športne rekreativce, ki ne vedo, kaj se v njihovih telesih dogaja, medtem ko ne zmorejo več. Za tiste, ki niste brali, naj pojasnim, da sem v vsej dosedanji karieri športnega rekreativca vse prevečkrat doživel oziroma videl, da se moji sotrpini mučijo, trenirajo, mučijo, vadijo, mučijo, a ko dosežejo neko kvalitetno raven, doživijo izziv za nekaj več, a tega ne doživijo. Drugače povedano: ni napredka! Takih je ogromno zato, ker je danes tudi ogromno rekreativcev. Vedno več jih je in vedno več jih bo, kot kažejo statistike. Lahko napišem, da še kaka tri leta nazaj januarja nisi srečal tekača teči na primer okoli Brda pri Kranju, po tej zelo popularni tekaški stezi. Zdaj je tam januarja videti tekača nekaj povsem običajnega. Lahko bi rekel, da je ob lepem vremenu tudi januarja gneča. Vse lepo in prav, časi so se spremenili, tehnologija je šla naprej, naše razmišljanje je boljše in skupek vsega tega je, da človek izve, da lahko teče celo leto. Preprosto se sliši, vendar še ne pet let nazaj je bil tek v hladnih dneh namenjen samo »ekstremistom«.

Nazadnje smo končali z besedami, da je aerobna vadba podlaga, temelj vse naše vadbe. Pravzaprav, če berete strokovno literaturo s tega področja ali se pogovarjate s kakim strokovnjakom, potem boste kmalu izvedeli, da je v treningu vsakega športnika več aerobne kot pa anaerobne vadbe. Zanimivo? Nemogoče? Ne pravijo zastonj, da je počitek pomembnejši od treninga. Kaj, tudi tega ne verjamete? Razložil sem, kaj je aerobna in kaj anaerobna vadba in kako obe prakticirati. Zdaj nadaljujem s konkretnimi podatki, kako vedeti, kdaj dosegate anaerobni in kdaj aerobni prag. Za to ugotovitev morate poslušati svoje srce. No, ne zadostuje samo poslušanje, morate kar izmeriti njegove udarce. To pa je najlažje narediti s krasnim pripomočkom, ki se imenuje merilec srčnega utripa ali pulsmeter po domače. To je zapestna ura s tehnično funkcijo, ki omogoča štetje udarcev vašega srca. Odlična stvar, ki je že nekaj let last vsakega »pravega« rekreativca. In vendar nam ta ura nič ne pomaga, če je ne znamo uporabljati. Vadba z merilci srčnega utripa nam omogoča natančno merjenje intenzivnosti oz. obremenitve, kar pomeni, da treniramo nadzorovano ter da bomo s pomočjo teh preprostih merilcev lahko vedeli, ali vadimo pravilno in ali napredujemo. Seveda pa ti podatki povedo še marsikaj. Povedo tudi to, ali smo preutrujeni ali spočiti. Pulzmeter je najboljši motivator za trening.

Srčni utrip v mirovanju je naš najboljši pokazatelj telesne pripravljenosti. Z izboljšanjem telesne pripravljenosti se naš srčni utrip zniža. Najbolj točno ga izmerimo zjutraj, takoj ko se zbudimo in še preden vstanemo iz postelje. Povprečen človek ima v mirovanju okoli 70 srčnih udarcev na minuto, medtem ko imajo dobro pripravljeni rekreativci okoli 50 udarcev. Seveda imajo vrhunski športniki še manj, se pravi okoli 40 udarcev na minuto. Torej, bolj ko je naše telo pripravljeno, manj napora in manj utripa na minuto naše srce potrebuje za kroženje krvi po telesu. Vrednost srčnega utripa v mirovanju je kazalec naše pripravljenosti, medtem ko je naš maksimalni srčni utrip odvisen od starosti in spola in tudi prirojenih dejavnikov. Torej, imamo nov izraz: maksimalni srčni utrip!

(Se nadaljuje)