Priprave na "življenje" brez kvot

Kakšna bo Skupna kmetijska politika Evropske unije v obdobju 2014-2020, kakšne spremembe se obetajo kmetijam po odpravi mlečnih kvot, kako bodo posledice varčevanja v javnem sektorju občutili kmetje - je le nekaj vprašanj, na katera je državni sekretar za kmetijstvo Branko Ravnik poskušal odgovoriti na nedavnem srečanju z največjimi pridelovalci mleka.

Komaj so se kmetje v okviru Skupne kmetijske politike prilagodili sistemu mlečnih kvot, že naj bi ga Evropska unija odpravila. To naj bi se predvidoma zgodilo v letu 2015. Da bi bil ta prehod na »življenje« brez kvot čim lažji, Evropska unija že od leta 2009 svojim članicam vsako leto poveča kvoto za en odstotek, zadnje povečanje pred dokončno odpravo pa bo prihodnje leto. Večina držav zaradi tega nima več težav s preseganjem kvote, lani so jo prekoračile samo še tri države, na ravni unije pa je količina mleka dosegla 96 odstotkih kvote. »Ker je odprava mlečnih kvot eden od temeljnih konceptov predlagane kmetijske politike po letu 2013, Evropska komisija nasprotuje kakršnikoli razpravi o kvotah. Nekatere države, med katerimi je še zlasti aktivna Portugalska, poskušajo začeti razpravo o kvotah za sladkor, to pa bi verjetno spodbudilo tudi razpravo o mlečnih kvotah,« je dejal Ravnik in poudaril, da naj bi reforma mlečnega sektorja vključevala tudi sklepanje obveznih pogodb in organiziranje proizvajalcev - vse to z namenom, da bi prireja mleka dobila večjo pogajalsko moč v celotni mlečni »verigi«. Evropska komisija omogoča državam, članicam unije, da predpišejo delovanje trga mleka na podlagi pogodbenih razmerij, ki bi se za najmanj šest mesecev sklepala na ravni kmet - prvi odkupovalec ali prvi odkupovalec - mlekarna. »Če se bomo v Sloveniji odločili za takšno možnost, bomo to uredili z uredbo, še prej pa bomo morali o tem opraviti razpravo. Za sedaj so stališča različna: zadružna zveza je za obvezno sklepanje pogodb, GIZ Mleko in kmetijsko gozdarska zbornica temu nasprotujeta, sindikat kmetov se še ni opredelil.«

Drugi mehanizem za krepitev pogajalske moči pridelovalcev mleka so t. i. organizacije proizvajalcev. Medtem ko je za vse panoge v Evropski uniji določeno, da noben proizvajalec zaradi preprečevanja prevladujočega monopolnega položaja na trgu ne sme presegati 20-odstotnega tržnega deleža, pa naj bi organizacije proizvajalcev mleka lahko združevale toliko rejcev, da bi njihova skupna količina dosegla 33 odstotkov količine mleka v posamezni državi. »Osnovna naloga takšne organizacije je pogajanje z mlekarnami o čim boljši odkupni ceni mleka,« je dejal Ravnik in dodal, da bodo na nadaljnji razvoj mlečnega sektorja v Sloveniji po letu 2015 vplivali tudi italijanski trg, kamor Slovenija izvaža 30 odstotkov mleka, odkup mleka v Ljubljanskih mlekarnah, odkupna cena mleka v Evropski uniji in na globalnih trgih, prireja mleka pri največjih izvoznikih mleka in mlečnih izdelkov (ZDA, Avstralija, Nova Zelandija), povpraševanje po mleku in mlečnih izdelkih pri največjih uvoznikih (Kitajska, Rusija) in tudi politika Lactalisa, ki načrtuje prevzem Ljubljanskih mlekarn.

Lokalnega trga ni možno »pokriti« z globalnim

Kot je dejal Ravnik, Lactalis ni podjetje, ki bi se ukvarjalo s špekulativnimi nameni (ukinjanjem proizvodnje in doseganjem dobička s prodajo po delih), ampak družinsko podjetje z 80-letno tradicijo, ki svojo poslovno politiko gradi na tem, da prevzema blagovne znamke in dobro stoječa podjetja, ohranja proizvodnjo in se s kakovostnimi izdelki usmerja na lokalni trg. »Seveda so tudi možni odkloni, pritiski na dobavitelje ...,« je opozoril Ravnik in poudaril, da imajo tudi največje mlekarne slabo pogajalsko moč v primerjavi z dobro organizirano in koncentrirano trgovino. »To ni problem samo v Sloveniji, ampak v vsej Evropi. Evropska unija že pripravlja ukrepe, s katerimi bo poskušala urediti ta razmerja.«

Z odpravo kvot se bo prireja mleka na območjih z ugodnimi naravnimi pogoji, ki omogočajo tudi nižjo ceno, še povečala, ob tem pa je po Ravnikovem mnenju zelo težko napovedati, kako bo to vplivalo na slovenski trg, še posebej zato, ker lokalnega trga ni možno »pokriti« z globalnim. »Pri ceni žit je dolgoročni trend zviševanje, še posebej to velja za beljakovinske dodatke, kjer smo v celoti odvisni od uvoza,« je dejal Ravnik in poudaril: »V Sloveniji bomo morali zmanjšati odvisnost od krme oz. dodatkov, ki prihajajo k nam z ladjami.«

Kmete najbolj buri t. i. zelena komponenta

Kakšen je zadnji predlog Skupne kmetijske politike za obdobje 2014-2020? Kot je dejal Ravnik, so obvezni elementi nove politike osnovna plačila za upravičene površine (na hektar), plačila za t. i. zeleno komponento, dodatno plačilo za mlade kmete in nacionalna rezerva, vsaka država pa lahko izbira še med prostovoljnimi plačili, kamor sodijo shema za male kmete, plačila za območja s posebnimi naravnimi omejitvami in proizvodno vezana plačila. Kar zadeva plačilne pravice, sta dve možnosti - nova dodelitev v letu 2014 ali ohranitev sedanjih pravic. Slovenija zagovarja stališče, da bi jih dodelili na novo, vendar pa bi pri tem morali vključiti med upravičene površine tudi 16 tisoč hektarjev vinogradov in še 19 tisoč hektarjev drugih površin. Pomembna novost je izenačitev regionalnega plačila za njive in travinje, pri tem pa je slovenski predlog, da bi bila odločanje o tem v pristojnosti vsake članice Evropske unije. Shema vključuje tudi omejevanje višine plačil za velike kmetije in »mehak« prehod iz sedanjega v nov sistem.

»Najbolj buri kmete t. i. zelena komponenta, ki je administrativno zelo zahtevna, vendar zadnji predlogi Evropske unije pomenijo zmanjšanje administrativnih bremen,« je dejal Branko Ravnik in kot primer navedel, da bi po prvotnem predlogu kmetije z več kot tremi hektarji ornih površin morale zagotavljati raznolikost pridelkov, to je najmanj tri različne pridelke, zadnji predlog pa to mejo zvišuje na petnajst hektarjev. Poleg raznolikosti pridelkov morajo kmetije v okviru t. i. zelene komponente zagotoviti ohranitev obstoječega trajnega travinja in določiti sedem odstotkov površin kot ekološko pomembno območje (zemljišča v prahi, krajinske značilnosti, vodni pasovi ...). Vsaka država bo morala največ dva odstotka nacionalne ovojnice nameniti tudi za dodatna plačila za mlade kmete. Vsi, ki so v shemo za mlade kmete vstopili v tem programskem obdobju ali bodo to storili v letu 2014, bodo pet let upravičeni do 25-odstotnega dodatka na plačilno pravico.

Shema za male kmete

Kar zadeva prostovoljna plačila, je Ravnik dejal, da se bo Slovenija verjetno odločila za shemo za male kmete, v katero bi se po oceni ministrstva lahko vključilo okoli dvajset tisoč kmetij oz. dobra petina vseh. Kmet bi na podlagi te sheme vložil vlogo za »subvencije« le enkrat za sedem let, prejemal bi pavšalno plačilo od dvesto do tisoč evrov na leto, ob tem pa mu ne bi bilo treba izpolnjevati zahtev t. i. zelene komponente in navzkrižne skladnosti. Vsaka država, članica unije, lahko v okviru prostovoljnih plačil izbere tudi proizvodno vezana plačila za sektorje, ki so v težavah ali so iz ekonomskih in socialnih razlogov pomembni za državo. »Skoraj zanesljivo bomo izbrali enega ali več sektorjev,« je napovedal Ravnik in dodal, da so za pomoč pri odločitvi že izdelali različne simulacije in kalkulacije. Pri kmetijsko okoljskih plačilih naj bi iz koncepta ukrepov in podukrepov prešli na nadstandarde (vseh bo približno sto), izmed katerih bo vsaka kmetija lahko izbrala paket storitev.

Spremembe pri mlečni kontroli

Varčevanje v javnem sektorju občutijo tudi v javnih kmetijskih in gozdarskih službah. »Na področju živinoreje so se sredstva znižala za osemsto tisoč evrov, zato ne moremo ohranjati enakega obsega nalog kot v preteklosti. Pri kontroli proizvodnosti krav predlagamo, da iz kontrole izključimo kmetije z eno in dvema kravama, na kmetijah s tremi do devetimi kravami preidemo iz AT4 na AT5 kontrolo, na kmetijah z več kravami pa ohranimo AT4 kontrolo in uvedemo doplačilo rejcev pet evrov letno na kravo,« je dejal Ravnik in poudaril, da doplačilo odtehta koristi, ki jih imajo rejci od rezultatov kontrole. V kmetijski svetovalni službi bodo določili nove prioritete dela. V javni gozdarski službi, kjer se sredstva zmanjšujejo za dva milijona evrov, bodo razliko poskušali nadomestiti z drugimi viri. Osredotočili se bodo na boljše koriščenje lesa iz državnih gozdov oz. na zvišanje koncesijske dajatve, v postopku pa so tudi spremembe zakona o gozdovih, na podlagi katerih označevanje drevja za posek ne bo več brezplačno, ampak naj bi del stroškov pokrili tudi lastniki gozdov.