Jaslice celo v orehovi lupinici

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 21. december 2012 / 06:00

Simona Repinc Urevc z Mlina je navdušena zbirateljica jaslic. V svoji zbirki jih ima že več kot šestdeset, zato je zanje uredila poseben razstavni prostor v hlevu. Za njihov ogled ne zahteva veliko, dovolj je kakšen objem.

»V roke sem dobila knjigo Anke Tomšič o jaslicah, ki jim mi rečemo 'štalca', in ko sem jo listala, sem pomislila, da bi to lahko imela tudi jaz. Jaslice sem imela namreč spravljene po škatlah po vsej hiši. Lani jeseni sem tako počasi začela postavljati razstavo in jo od takrat ves čas dopolnjujem,« je Simona Repinc Urevc razkrila, kako je dozorela ideja o postavitvi stalne razstave jaslic v njihovem hlevu, kjer si je mogoče ogledati več kot šestdeset »štalc«, vsaka zase pa je nekaj čisto posebnega.

Med njimi je tudi nekaj avtorskih, pri čemer je kot najbolj dragocene omenila jaslice akademskega kiparja Viktorja Konjedica. »Dobila sem jih za sedemdeseti rojstni dan od domačih,« je pojasnila Simona Repinc Urevc. Razstavila je tudi jaslice Ceneta Razingerja iz Planine pod Golico, Jožeta Zupančiča z Bohinjske Bele in jaslice iz vitraža Tine Curk iz Celja. Svoje jaslice je izdelala tudi sama, in sicer v tehniki, ki jo obvlada, to je vezenje, a jih žal prav ta čas ni mogoče videti, saj jih je posodila za razstavo jaslic v Gradišču. »Posebno« mesto tik ob vhodu pa so seveda dobile jaslice, ki sta jih postavili njeni vnukinji Zarja in Ajda. Njene najstarejše jaslice, je pojasnila, so še iz mavca, sicer pa je za jaslice uporabila prav vse, kar ji je prišlo pod roko. »Stekleni krožnik, ki smo ga nekaj časa samo prestavljali naokoli, se je spremenil v jezersko gladino, na katero sem postavila sveto družino v lokvanju.« Posebno zanimive so tudi gibljive jaslice z nemško-češke meje, ki jih premika topel zrak, če na njih prižgeš svečke. Pa jaslice v orehovi lupinici ali v kokosovem orehu, ki ga je dobila iz Indonezije. Pri nekaterih je potrebno uporabiti tudi malce domišljije, da recimo v kamnu iz reke Soče prepoznaš mater z otrokom, kar je prav tako izkoristila za svojevrstne jaslice.

Že bežen pogled po njeni kuhinji pa daje vedeti, da njena zbirateljska strast ni omejena zgolj na jaslice. Zgornja polica je rezervirana za mlinčke za kavo, njena »slabost«, priznava, pa so tudi čajni in jedilni servisi vseh vrst. Za vsakega izveze svoj pogrinjek, na katerem se ponovi vzorec s krožnikov in skodelic. Njena ljubezen do starin pa je že pred časom prerasla celo v etnološki muzej, ki ga je uredila prav tako v nekdanjem hlevu. »Želja, da bi imela muzej, je že dolgo zorela v meni, do korenite spremembe v mojem življenju pa je prišlo 23 let nazaj, ko sem zbolela za rakom. Po tistem nisem več hotela v hlev, saj sem se želela posvetiti tistemu, kar me veseli.« Takrat, pravi, se je začela ukvarjati z vezenjem, počasi pa se je začela uresničevati tudi njena dolgoletna želja po lastnem muzeju. Antikvariat, priznava, je njena šibka točka. »Kakšno stvar si hodim ogledovati več mesecev ali celo let, preden jo kupim. Če je namreč po tolikem času še vedno tam, vem, da me čaka,« se nasmeji. Zbirateljsko žilico ima tudi njen mož Jože Repinc, ki se ukvarja z vzrejo kanarčkov. Doma jih ima že trideset. »Zdaj pa imam tudi pare, tako da računam, da jih bom imel do februarja že petdeset,« je pojasnil.

Simona Repinc Urevc pa zbira tudi nekaj, kar ni mogoče kupiti - objeme namreč. Vsak, ki se ustavi na njenem domu, je zato tako v pozdrav kot v slovo deležen iskrenega, toplega in prisrčnega objema.