Pot k uspehu

Pot k uspehu nikoli ni lahka. Vedno je potrebno neko določeno delo, ki mora biti opravljeno zelo dobro, in vedno so potrebna odrekanja. Teh besed smo vajeni iz pripovedovanj številnih športnikov. Seveda jih razumemo in jim ne oporekamo, ker vemo, da oni tudi vedo, da niti nam, navadnim smrtnikom, ki hodimo (če hodimo) v službe, ni lahko, ni pa nujno, da smo tako zelo uspešni, kajne? Pa vendar, če imamo priložnost doživeti to, kar doživljajo oni, je dobro vedeti, kaj se nam sploh dogaja.

Kupim si kolo in vso pripadajočo opremo, zato komaj čakam, da se zapeljem in slavnostno odprem vse svoje čakre užitka in veselja. Pravzaprav ne morem več čakati niti minute, takoj se moram pognati v gibanje, na zrak, v naravo med užitke zbrane. Če vam po pravici povem, me je že po petdesetih metrih tako zapeklo v nogah, da sem bil skoraj prepričan, da me je v obe nogi pičila vsaj po ena osa. Že pol kilometra od doma imamo klanec, ki pelje v drugo ulico. Ni dolg, kakih dvesto metrov mogoče, vendar sem mislil, da ga bom polovico prepešačil. Kam je šla vsa moja sapa? Pljuča bi mi kmalu razneslo ven skozi usta, ki jih zaradi globokega dihanja niti približno nisem mogel zapreti. Srce je tolklo indijansko bojni tam-tam, nisem vedel, ali imam na obrazu rdečilo ali mrtvaško masko. Kolo se je pa premikalo zelo počasi. To me je seveda še najbolj žalostilo potem, ko sem ugotovil, da za kolesarjenje moraš imeti nekaj osnovne telesne kondicije ali pa vse skupaj začeti zelo, zelo počasi in previdno in premišljeno. Torej, če bi se toliko ukvarjal s teorijo kolesarjenja, kot sem se s prakso, ko sem kupoval opremo, bi bil že ekspert tudi na tem področju.

Kaj se mi je zgodilo? Možgani dlje uživajo radosti našega gibanja kot pa naše mišice. Za njih je take vrste gibanje nekaj povsem novega in tega seveda niso vajene, zato so presenečene. Telo že po nekaj deset metrov hitrega poganjanja pedal izčrpa zalogo ATP molekul. Prva neznanka. Ne vemo, kakšne molekule so to. Adenozin trifosfat ali krajše ATP je energijsko bogata in življenjsko zelo pomembna molekula. Torej, mišice za delovanje potrebujejo energijo.

Dobijo pa jo lahko le iz visoko energijskih molekul ATP. Zagnali ste se v dir, misleč, da ste vsemogočni ali vsaj precej boljši, kot ste v resnici, a ste se hitro »streznili«. Zastavili ste si previsoko telesno obremenitev, vsakih šest sekund mora telo mišicam zagotoviti eno kilokalorijo energije, vendar gre v mehanično delo mišic samo četrtina te ene kilokalorije. Seveda ne veste, da se v tem času začne sproščati hormon adrenalin, kar takoj za tem čuti ves srčno žilni sistem kot glikogenske rezerve v jetrih. Srce pa je zelo presenečeno nad vsem dogajanjem in še vedno črpa s svojo navajeno, povprečno kapaciteto.

Takoj sledi vprašanje, kaj moramo storiti, da pridobimo večjo vrednost teh molekul oz. da jih ne bomo tako hitro porabili oz. da ne bomo tako hitro onemogli. Odgovor je: trenirati moramo aerobno in anaerobno. Pa smo spet tam, ko ne vemo, kje smo. In imamo odgovor na prvi problem, ki smo ga doživeli že v uvodnih minutah, metrih ali kilometrih. Brez nič, ni nič ali premalo vadbe, premalo učinka. In potem se verjetno vprašate, zakaj so ravno moje ATP molekule tako »švoh«, slabe in kaj narediti, da bodo dlje časa dajale energijo. Vir energije za proizvodnjo ATP so kreatin fosfat, ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine. Torej najprej rabimo dobro gorivo in potem še delati na izpopolnjevanju »mašine«, ki še nič hudega sluteč čepi v nas.

Če se sprijaznimo, da bomo samo migali in vzdrževali zdravje ter splošno psihofizično kondicijo, je v redu, če pa želimo biti boljši, uspešnejši, pa ne. Nadaljujem zaradi tistih drugih. Tistih, ki hočejo biti boljši, hitrejši, iz sezone v sezono. Problem je manjši kot zgleda. Potrebujemo samo voljo in čas in prav nič drugega, če imamo seveda že vso potrebno osnovno opremo …

(Se nadaljuje)